ZA PRIČE sem prvič slišala, ko sem študirala v Kutaisiju. Neka soseda mi je povedala, da Priče pri svojem bogočastju ne uporabljajo ikon in da Jezus zanje ni vsemogočni Bog. To je bilo v nasprotju z nauki, ki so mi bili kot pravoslavni kristjanki pri srcu.

Poleti 1992 sem se vrnila v domače mesto Cageri in ugotovila, da so Priče tudi tu zelo dejavne. Moja mama je o Pričah slišala veliko pozitivnega. Ker pa sem o njih še vedno imela negativno mnenje, mi je rekla: »Pojdi in sama ugotovi, kaj učijo.«

Pionirja Pavle in Paata sta redno obiskovala neko družino v naši soseščini. Veliko sosedov ju je rado prišlo poslušat in jima je postavljalo vprašanja. Zato sem se odločila,  da se jim pridružim pri razpravah. Vsakič, ko sem postavila vprašanje, sta brata odprla Biblijo in me prosila, naj iz nje preberem odgovor. To je name naredilo velik vtis – na lastne oči sem videla, kaj uči Biblija!

Kmalu sem se pridružila skupini, s katero sta brata preučevala Biblijo. Naslednje poletje se nas je deset iz te skupine krstilo. Kasneje je tudi moja mama postala Jehovova priča.

Ko se ozrem nazaj, sem bratoma zares hvaležna, ker sta na vsa moja vprašanja odgovorila tako, da sta mi odgovore dala prebrati iz Biblije. To mi je pomagalo rešiti notranji boj, do katerega je prišlo, ko sem morala pretehtati svoje takratno verovanje. Ker mi je bilo v veliko pomoč to, da sta mi brata pokazala odgovore neposredno iz Biblije, tudi sama na tak način pomagam drugim razumeti resnico.