JEHOVOVI služabniki v Gruziji so neutrudno oznanjevali dobro novico in Jehova je njihovo marljivo delo blagoslovil. Tako je dobra novica dosegla že skoraj vse kotičke te dežele.

V zadnjih letih pa goreči oznanjevalci in pionirji posvečajo večjo pozornost potrebam teh, ki živijo na redko obdelanem področju. V nekatere odmaknjene vasi  in zaselke v gorskih predelih je mogoče priti samo z vozili na štirikolesni pogon ali z žičnico.

Od leta 2009 gruzijska podružnica vsako leto vsem občinam pošlje seznam nedodeljenih področij in povabi oznanjevalce, naj podprejo oznanjevanje v teh krajih. Mnogi so se kar precej žrtvovali, da so lahko pri tem sodelovali.

Temuri in Ana Bliadze še nista bila dolgo poročena, ko sta izvedela, da je na gorskem področju Adžarije velika potreba po oznanjevalcih. Ravno sta kupila zemljišče za novo hišo. Toda ponudila se jima je priložnost, da več oznanjujeta.

Najprej sta v Adžariji preživela en teden. Temuri se svojih prvih vtisov takole spominja: »Domači oznanjevalci so morali veliko prehoditi, da so prišli do majhnih vasi. Midva sva imela kombi na štirikolesni pogon in takoj sem pomislil, da bi tu prišel zelo prav.«

Ana dodaja: »Selitev še zdaleč ni bila lahka, saj sva bila zelo navezana na najino občino in družino. Toda občutila sva Jehovov blagoslov.« Temuri in Ana zdaj že več kot tri leta pomagata skupini v adžarskem mestu Keda.

Pomoč začasnih posebnih pionirjev pri oznanjevanju na oddaljenih področjih je neprecenljiva. Mnogi pionirji so se po izteku svoje dodelitve odločili ostati na področju, na katero so bili dodeljeni, da bi skrbeli za tiste, s katerimi so začeli svetopisemski tečaj.

Dve pionirki, katerima je obema ime Hatuna, sta bili dodeljeni v slikovito mesto Manglisi. V tem mestu  ni bilo niti ene Priče, toda ti sestri sta bili pri oznanjevanju zelo uspešni. Prvi mesec sta vodili 9 svetopisemskih tečajev, drugi 12, tretji 15, naslednji mesec pa kar 18! Da bi lahko še naprej skrbeli za svoje svetopisemske učence, sta se odločili ostati v Manglisiju.

Toda da bi se lahko finančno vzdrževali, sta morali biti zelo iznajdljivi. Mnogi obiskovalci Manglisija imajo zelo radi tamkajšnjo specialiteto, marmelado iz zelenih borovih storžkov, ki je znana po svojih zdravilnih učinkih. Tako sta sestri na začetku nabirali zelene borove storžke in iz njih izdelovali to znamenito marmelado ter jo prodajali na tamkajšnji tržnici. Nato pa sta prišli do nepričakovanega vira zaslužka.

Nekega dne jima je ena od svetopisemskih učenk prinesla nekaj piščančkov. Povedala jima je, da je ena od njenih kokoši znesla jajca na nekem skritem mestu in  pripeljala domov na novo izvaljene piščančke. In ta nepričakovani podmladek v kokošnjaku je želela podariti svojima svetopisemskima učiteljicama. Ker je ena od sester znala vzrejati kokoši, sta se odločili, da se bosta preživljali z manjšo perutninsko farmo.

Ena od sester je povedala: »Z Jehovovo pomočjo ter s pomočjo bratov in sester in svetopisemskih učencev sva v Manglisiju lahko ostali pet let.« Zdaj je v tem mestu dejavna skupina bratov in sester.

Zadnja leta je v Gruzijo prišlo veliko tujcev. Mnogi pionirji so v tem prepoznali novo področje za oznanjevanje. Začeli so se učiti jezike, kot so angleščina, arabščina, azerbajdžanščina, kitajščina, perzijščina in turščina.

Medtem ko so se mnogi pionirji pridružili tujejezičnim skupinam in občinam, so se drugi preselili v tujino, na področja, kjer se še bolj potrebujejo oznanjevalci. Giorgi in Gela sta bila v svojih dvajsetih letih, ko sta se preselila v eno od sosednjih dežel. »Jehovu sva želela dati najboljše in to, da sva se preselila tja, je bila odlična priložnost, da to pokaževa,« pravi Giorgi.

Gela se časov, ki jih je preživel tam, takole spominja: »Iz opravljanja starešinskih nalog na tem področju sem se veliko naučil. Občutiti to, da te Jehova uporablja, da pomagaš njegovim ‚ovčicam‘, je nekaj čudovitega.« (Jan. 21:17)

Giorgi dodaja: »Bili so izzivi, toda osredinila sva se na najino službo in nisva imela nobenih pomislekov. Menila sva, da enostavno delava to, kar morava delati.«

 Neki drug brat, ki mu je prav tako ime Gela, je nekaj let služil v Turčiji. Spominja se: »Na začetku, ko sem se še mučil z učenjem tamkajšnjega jezika, sem res težko ostal vesel. Ko pa mi je končno le uspelo, da sem lahko komuniciral z brati in sestrami in z ljudmi na področju, sem bil neskončno vesel.«

Sestra Nino, ki že več kot deset let pionira v Istanbulu v Turčiji, je svoje občutke izrazila takole: »Vse od prvega dne po prihodu občutim Jehovovo podporo. Pioniranje v tujini ti omogoča, da skoraj vsak dan doživljaš tisto, o čemer ponavadi bereš v Letopisu.«