Dvanajstletna Emily živi v Avstraliji. Nekega dne je njena učiteljica v razredu govorila o tem, kako pomembno si je izbirati dobre prijatelje. To je Emily spodbudilo, da je učiteljici pokazala videoposnetek animacije na tabli Kakšen je pravi prijatelj?. Učiteljica je videoposnetek kasneje pokazala pred razredom in učenci so ga pozorno gledali. Zatem  so se o njem še eno uro pogovarjali. Učiteljica je videoposnetek pokazala še v več drugih razredih. Emily je učiteljici in sošolcem predstavila tudi spletno mesto jw.org. »Jehova mi je dal pogum, da sem spletno mesto lahko predstavila več sto učencem,« pove Emily. »Zares me je blagoslovil.«

Pet oznanjevalcev je potovalo devet ur po gorskih makadamskih cestah, da bi postavili stojalo za literaturo na sejmu v kraju Suai v Vzhodnem Timorju. Tisti, ki so prišli k stojalu, so bili osupli, ko so videli svetopisemsko literaturo v 12 krajevnih jezikih, saj v večini teh jezikov ni nič tiskanega gradiva ali pa ga je zelo malo. Ko je neka ženska videla naslovnico ene izmed brošur, je vzkliknila: »To je moj jezik!« Prvič je brala kakšno natisnjeno publikacijo v svojem maternem jeziku bunak. Oznanjevalci so v samo štirih dneh razdelili 4571 izvodov literature in dobili veliko povabil za obisk na domu. Mnogi od zainteresiranih ljudi niso še nikoli prej srečali Jehovovih prič. Otroci so ure in ure sedeli in gledali videoposnetke iz serije Postani Jehovov prijatelj v jeziku tetun dili. Nekateri od njih so si celo zapomnili besedila pesmi iz te serije in jih veselo prepevali.

Misijonarja Brian in Roxanne sta prosila za dovoljenje, da bi lahko postavila voziček za literaturo  poleg fakultete na otoku Palau. Sestala sta se z direktorjem fakultete in mu na jw.org pokazala videoposnetek o našem oznanjevanju na javnih krajih. Pustila sta mu tudi primerke literature, ki sta jo nameravala razstaviti na vozičku. Direktor je Brianu in Roxanne rekel, da morata obiskati še predsednika komisije za študentske zadeve. Po tem obisku pa jima je bilo rečeno, da se morata sestati še z dekanom fakultete.

 »Z dekanom smo imeli lep razgovor,« je povedal Brian, »vendar naju je napotil nazaj v direktorjevo pisarno, tam pa so nama rekli, naj pisno zaprosiva za dovoljenje za postavitev vozička za literaturo. Bila sva kar malo razočarana, saj se nama je zdelo, da naju vlečejo za nos, vendar sva prošnjo za dovoljenje vseeno napisala.«

Da bi preverila, ali so prošnjo dobili, sta dekana še enkrat obiskala, prepričana, da bodo njuno prošnjo zavrnili. »Bila sva zelo presenečena,« je povedal Brian, »ko je dekan rekel, da je knjige, ki sva mu jih dala, prebral  in da so po njegovem mnenju odlične. Rekel je še, da so knjige ravno to, kar študentje potrebujejo.« In dovoljenje sta dobila!

Brian nadaljuje: »Zatem naju je predsednik komisije za študentske zadeve še obvestil, da imajo študentje v študentskih domovih ob nedeljah na voljo prevoz v cerkev, ki si jo sami izberejo. ‚Če želijo iti v vašo cerkev,‘ je rekel, ‚jih lahko peljemo tja.‘ Z Roxanne sva ostala brez besed. Fakulteta ni zavrnila najine prošnje, ampak se je celo ponudila, da pripelje študente v kraljestveno dvorano!«

Brian in Roxanne sta že takoj prvi dan, ko sta v študentskem naselju postavila voziček za literaturo, oddala 65 knjig, 8 revij in 11 brošur. Imela sta tudi veliko dobrih pogovorov s študenti. Oba, dekan in predsednik komisije za študentske zadeve, sta ju spodbudila, naj še prideta.

Lipson, član betelske družine na Salomonovih otokih, se je po dopoldanskem oznanjevanju vračal v Betel. Med hojo je iz neke trgovine zaslišal eno od kraljestvenih pesmi. Iz radovednosti se je odločil vstopiti v trgovino. Ves presenečen je zagledal skupino otrok in odraslih, kako gledajo televizijo, na kateri se je predvajal videoposnetek pesmi številka 55 »Večnost zdaj čaka nas!« iz serije Postani Jehovov prijatelj. Na koncu pesmi je lastnik trgovine ljudem rekel: »Imam še en videoposnetek in želel bi, da si ga ogledate.« Nato je predvajal animirani videoposnetek Krasti se ne sme. Po koncu videoposnetka je vse opomnil, naj v njegovi trgovini ne kradejo.

 Ker so med predvajanjem videoposnetka v trgovino prišli še mnogi drugi, jim je lastnik rekel: »Želel bi, da slišite mojo najljubšo pesem.« Nato je še enkrat predvajal pesem številka 55. Zatem se je odločil pokazati še videoposnetka Zakaj preučevati Sveto pismo? in Kako poteka svetopisemski tečaj? v salomonovootoškem pidžinu.

Le malo prebivalcev Salomonovih otokov ima dostop do interneta, saj je ta zelo drag ali pa ni povsod dostopen. Lastnik te trgovine sicer ni Jehovova priča, vendar vseeno pomaga sejati seme resnice, tako da ljudem, ki pridejo v njegovo trgovino, predvaja naše videoposnetke.

V Novi Kaledoniji mlada zakonca vsak ponedeljek z vozičkom za literaturo oznanjujeta na področju  glavnega mesta Nouméa. Nekega dne je k vozičku sramežljivo pristopila neka ženska in brez besed vzela knjigo Kaj Sveto pismo v resnici uči?. Čez pol ure se je s knjigo v roki vrnila. Našima zakoncema je rekla: »Ali vidita to?« Odprla je knjigo in pokazala na ime Jehova. »To je Božje ime!« je rekla. »Že tedne v knjižnici raziskujem, kaj je resnica o Bogu. Potem pa vzamem vašo knjigo, jo nesem v svoj avto, jo odprem in prvo, kar vidim, je Božje ime Jehova. Zdelo se mi je prav, da pridem nazaj in se vama zahvalim.« Par se je s to žensko zapletel v prijeten pogovor in jo usmeril na naslov »Božje ime – pomen in raba« v Dodatku knjige Sveto pismo uči. Ženska je povedala, da želi nadaljevati svoje raziskovanje v knjižnici, toda zdaj ve, kje vsak ponedeljek stoji voziček za literaturo.