Leta 2008 je Indonezija dosegla najvišje število oznanjevalcev, in sicer 21.699. Podružnični prostori so postali pretesni. Poleg tega so bili, ker so bili zgrajeni med prepovedjo, na odročni lokaciji. Bilo je očitno, da se potrebuje večja podružnica, ki bo bliže Džakarti.

 Kaki dve leti kasneje so bratje kupili prostore, ki so se zelo razlikovali od tistih v prejšnji podružnici – celotno 30. nadstropje v zelo moderni 41-nadstropni poslovni stolpnici blizu centra Džakarte. Zatem so v bližnji stanovanjski zgradbi kupili dodatnih 12 nadstropij, da bi nastanili 80 betelčanov ali še kakšnega več. Kupili so tudi štirinadstropno stavbo, v kateri so različni betelski oddelki.

Pri obnovi pisarn in stanovanj je ekipa služabnikov za gradnjo iz različnih držav sodelovala skupaj s krajevnimi izvajalci. »Jehova nam je vedno znova pomagal premagati na videz nerešljive probleme,« je povedal nadzornik za gradnjo Darren Berg. »Želeli smo na primer namestiti najsodobnejšo čistilno napravo, toda oblasti s to tehnologijo niso bile seznanjene, zato namestitve niso odobrile. Nato je lokalni Priča, ki je po poklicu inženir, primer predstavil nekemu višjemu uradniku. Uradnik je našo prošnjo nemudoma odobril in rekel, da popolnoma zaupa priporočilu našega brata.«

Novi podružnični prostori so bili posvečeni 14. februarja 2015. Posvetitveni govor je imel član Vodstvenega organa Anthony Morris III. »Sedaj smo v enem najprestižnejših predelov mesta, med nekaterimi od vodilnih korporacij v Indoneziji,« je povedal član podružničnega odbora Vincent Witanto Ipikkusuma. »Nič več se ne skrivamo. Zdaj ljudje nas, Jehovove priče, opazijo. Jasno jim je, da imamo namen ostati.«

V zadnjih letih v Indonezijo prihaja vedno več Prič iz celega sveta. »Bratje in sestre, ki se kam preselijo kot pomoč, imajo v državah, kot je naša, pomembno vlogo,« pojasnjuje Lothar Mihank. »V občine prinašajo izkušnje, zrelost in navdušenje, prav tako pa bratom in sestram pomagajo, da začnejo še bolj ceniti vsesvetovno bratovščino.« Kaj jih je navedlo, da so se preselili? In kako so se stvari zanje izšle? Poglejmo, kaj o tem pravijo nekateri od njih.

Jason in Casey Gibbs iz Združenih držav pravita: »V Letopisu sva raziskala razmerja prebivalcev na enega oznanjevalca in odkrila, da je Indonezija ena izmed držav, v kateri je največ prebivalcev na oznanjevalca. Nato so nama nekateri prijatelji, ki so služili tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih, povedali, da je v Indoneziji velika možnost za rast. Telefonirala sva v indonezijsko podružnico, tam pa so naju napotili na Bali. V Indoneziji se je takrat ravno odpiralo angleško govoreče področje, tako da bi lahko bila koristna že takoj na začetku.  Nameravala sva ostati eno leto, zdaj pa sva tam že tri. Večina ljudi, ki jim oznanjujeva, ni še nikoli slišala za Jehovove priče. Oznanjevanje je res pravi blagoslov!«

Stuart in Mandy Williams, zakonca iz Avstralije, ki sta v svojih srednjih letih, pravita: »Želela sva spoznati ljudi, ki so žejni resnice, zato sva se odločila, da se bova preselila v Indonezijo. V Malangu v Zahodni Javi sva srečala na stotine angleško govorečih študentov, ki so željno prisluhnili dobri novici. Zelo všeč jim je spletno mesto jw.org! Oznanjevati tukaj je zares čudovito!«

Takahiro in Mari Akijama, ki pionirata v Yogyakarti na otoku Java, pripovedujeta: »Tu se počutiva varneje kot doma na Japonskem. Ljudje so prijazni in vljudni. Mnoge od njih, še posebej mlade, zanimajo druge vere. Nekega dne, ko sva imela postavljeno mizico za literaturo, sva v samo petih urah oddala približno 2600 revij.«

Dan in Janine Moore, zakonca, ki sta v svojih poznih 50. letih, pripovedujeta: »Ko oznanjujeva, se ljudje zberejo okrog naju. Ko se jim nasmehneva, nama nasmeh vrnejo. Sprva so samo radovedni, nato pa jih stvar začne zanimati in postanejo navdušeni. Ko jim kaj prebereva iz Svetega pisma, nekateri vprašajo, ali si lahko besedilo prepišejo. Občudujejo modrost Svetega pisma. Sem sva prišla pred enim letom, vendar nama je žal, da nisva prišla že prej. Iskala sva novo oznanjevalsko področje – in našla sva ga!«

Misja in Kristina Beerens sta sem prišla leta 2009 kot misijonarja in sedaj služita v potujoči službi. Takole pripovedujeta: »Tudi na otoku Madura v Vzhodni Javi, na enem izmed najbolj konservativnih muslimanskih področij v Indoneziji, se ljudje odlično odzivajo na naše  oznanjevanje. Ljudje v avtomobilih se ustavljajo in prosijo za revije. Ponavadi rečejo: ‚Sem musliman, vendar uživam v branju teh revij. Ali jih lahko dobim še za prijatelje?‘ Oznanjevati tukaj je pravi užitek!«

Leta 1931, ko je Frank Rice prispel v Džakarto, je v Indoneziji živelo kakih 60,000.000 ljudi. Danes se število prebivalcev približuje 260,000.000, in tako je Indonezija četrta najbolj naseljena država na svetu.

V istem času so v Indoneziji doživele izjemno rast tudi Jehovove priče. Leta 1946 se je izpod ruševin druge svetovne vojne dvignilo deset zvestih oznanjevalcev. Danes  pa je v deželi več kot 26.000 oznanjevalcev, kar je očiten dokaz Jehovovega blagoslova! In iz tega, da je bilo leta 2015 na spominski slovesnosti prisotnih 55.864 ljudi, je razvidno, da je tam še velika možnost za nadaljnjo rast.

Jezus je izjavil: »Žetev je res velika, delavcev pa malo. Zato Gospodarja žetve prosite, naj na svojo žetev pošlje delavce.« (Mat. 9:37, 38) Tem besedam pritrjujejo tudi Jehovovi služabniki v Indoneziji. Odločeni so, da bodo še naprej marljivo delali in tako prispevali k posvetitvi Jehovovega velikega imena v tej otoški državi. (Iza. 24:15)