Jezus konča govor na gori in gre v Kafarnaum. Tu k njemu pristopi nekaj judovskih starešin. Poslal jih je moški, ki je drugačnega porekla in položaja – rimski vojaški poveljnik oziroma stotnik.

Služabnik, ki je stotniku zelo pri srcu, je hudo bolan in tik pred smrtjo. Kljub temu da je stotnik Nejud, vseeno poišče pomoč pri Jezusu. Judovski starešine Jezusu povedo, da stotnikov služabnik »leži doma paraliziran in trpi«, verjetno hude bolečine. (Matej 8:6) Jezusu zagotovijo, da je stotnik vreden te pomoči, in pojasnijo, zakaj: »Naš narod [ima] rad in nam je celo zgradil sinagogo.« (Luka 7:4, 5)

Kmalu se Jezus s temi starešinami odpravi proti stotnikovi hiši. Ko so že blizu, stotnik pošlje svoje prijatelje s sporočilom: »Gospod, ne trudi se, ker nisem vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi nisem štel za vrednega, da bi prišel k tebi.« (Luka 7:6, 7) Za nekoga, ki je navajen ukazovati, je to nadvse ponižna izjava! Poleg tega se iz njegove izjave vidi, kako drugačen je od drugih Rimljanov, ki grdo ravnajo s sužnji. (Matej 8:9)

Stotnik vsekakor ve, da se Judje ne družijo z Nejudi. (Apostolska dela 10:28) Morda s tem v mislih svojim prijateljem naroči, naj Jezusu rečejo: »Reci besedo in naj moj služabnik ozdravi.« (Luka 7:7)

Jezus to sliši in ves začuden reče: »Povem vam, tudi v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« (Luka 7:9) Ko se stotnikovi prijatelji vrnejo, vidijo, da je suženj, ki je bil hudo bolan, sedaj povsem zdrav.

Jezus po ozdravitvi sužnja potrdi, da bodo verujoči Nejudje blagoslovljeni. Reče namreč: »Veliko [jih bo] prišlo z vzhoda in zahoda ter bodo v nebeškem kraljestvu za mizo skupaj z Abrahamom, Izakom in Jakobom.« Kaj pa nezvesti Judje? Jezus reče, da bodo »vrženi ven v temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« (Matej 8:11, 12)

Naravni Judje, ki ne bodo sprejeli najprej njim ponujene priložnosti, da bi skupaj s Kristusom postali del Kraljestva, bodo torej zavrnjeni. Nejudje pa bodo povabljeni, da »v nebeškem kraljestvu« pridejo tako rekoč za njegovo mizo.