POGLEJ Jezusa, kako drži fantiča v rokah. Takoj se vidi, da ima rad otroke. Možje, ki ga gledajo, so pa njegovi učenci. Kaj jim Jezus pripoveduje? Poglejmo.

Pravkar so se vrnili z dolgega potovanja. Po poti so se učenci prepirali. Zdaj, ko so prispeli, jih je Jezus vprašal: »O čem ste se prepirali po poti?« Jezus je vedel, o čem so se prepirali, pa jih je vseeno vprašal, da bi videl, ali mu bodo po pravici odgovorili.

Apostoli pa mu niso hoteli povedati, kajti po poti so se prepirali, kdo izmed njih je najpomembnejši. Nekateri med njimi so hoteli biti pomembnejši od drugih. Kako jim bo Jezus zdaj povedal, da ni prav, če hoče biti kdo pomembnejši?

Poklical je fantiča in ga postavil prednje. Nato jim je rekel: »Rad bi, da si zapomnite tole: Če se ne boste spremenili in postali kot ta fantič, ne boste prišli v Božje kraljestvo. Največji v kraljestvu bo tisti, ki bo postal kakor ta fantič.« Ali veš, zakaj jim je Jezus to rekel?

No, zato pač, ker prav majhnim otrokom še ni do tega, da bi se delali pomembnejše od drugih. Apostoli bi torej morali postati takšni kot otroci v tem pogledu, da bi se ne delali pomembnejših od drugih.

Jezus pa je še ob nekaterih drugih priložnostih pokazal, da ima rad otroke. Nekaj mesecev za tem so ljudje prinesli otroke, da bi videli Jezusa. Apostoli so jim hoteli to preprečiti, toda Jezus jim je rekel: »Pustite otroke k meni in nikar jim ne branite, kajti v Božje kraljestvo bodo prišli njim podobni.« Nato je Jezus vzel otroke v naročje in jih blagoslovil. Ali ni prijetno, ko vemo, kako rad ima Jezus otroke?