Biblijska knjiga številka 43: Janez

Napisal: apostol Janez

Kraj nastanka: Efez ali kje blizu

Čas nastanka: ok. 98. n. š.

Čas, ki ga zajema: od prologa naprej: 29.–33. n. š.

1. Kaj pripovedujejo Pisma o tem, kako blizu si je bil Janez z Jezusom?

BIL je čas, ko so bili Matejev, Markov in Lukov evangelijski zapis že dobrih 30 let v obtoku; kristjani prvega stoletja so takrat v njih že nedvoumno prepoznavali besedila po svetem duhu navdihnjenih mož. Ko pa se je tako bližal konec stoletja in se je število ljudi, ki so bili svoj čas ob Jezusu, čedalje bolj krčilo, je v zraku gotovo obviselo vprašanje, ali ni ostalo še kaj takšnega, kar bi bilo treba povedati svetu. Ali je sploh živel še kdo, ki bi znal iz osebnega pomnjenja primakniti še kako dragoceno podrobnost o Jezusovem služenju? O pač, še je bil nekdo. Zdaj že ostarelemu Janezu je bila nekoč v njegovem znanstvu z Jezusom skazana posebna milost. Očitno je bil od učencev Janeza Krščevalca (NW) on med prvimi predstavljen Božjemu Jagnjetu, hkrati pa bil med prvimi štirimi, ki jih je Gospod pozval, naj se mu redno pridružijo pri njegovem služenju. (Jan. 1:35–39; Mar. 1:16–20) Ves čas Jezusovega služenja je bil on z njim v najprisrčnejših odnosih; on je bil tisti učenec, »ki ga je Jezus ljubil« in ki je o poslednji pashi slonel Jezusu tik ob prsih. (Jan. 13:23; Mat. 17:1; Mar. 5:37; 14:33) Navzoč je bil tudi ob bridki uri usmrtitve; takrat mu je Jezus prepustil v skrb svojo mater po mesu, in ravno Janez je bil tisti, ki je prehitel Petra, ko sta tekla na grob preverit govorice o Jezusovem vstajenju. (Jan. 19:26, 27; 20:2–4)

2. Kakšno popotnico si je bil Janez nabral za ustvaritev evangelija; kaj ga je pri tem navdajalo z močjo in čemú?

² Potem ko je Janeza skoraj 70-letno aktivno služenje dodobra obrusilo in se je v času svojega komajda minulega samotnega pregnanstva na otoku Patmu  zvrhoma napolnil z videnji in razglabljanji, si je nabral dobro popotnico za to, da se je mogel lotiti pisanja o rečeh, ki jih je tako dolgo čuval v srcu kot največjo dragotino. Sveti duh mu je um zdaj navdal z močjo, da se je spomnil in zapisal vrsto dragocenih, oživljajočih izrekov, tako da bi vsi, ki bi to brali, »verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu«. (20:31)

3., 4. Katere zunaj- in znotrajbesedilne dokaze imamo a) za kanoničnost tega evangelija in b) za Janezovo avtorstvo?

³ Avtorstvo te pripovedi so kristjani zgodnjega drugega stoletja priznavali Janezu, njegov spis pa jemali za nesporen del navdihnjenega svetopisemskega kanona. Za Janezovo avtorstvo pričujejo Klemen Aleksandrijski, Irenej, Tertulijan in Origen, ki so vsi živeli ob koncu drugega oziroma na začetku tretjega stoletja. Vrsto znotrajbesedilnih dokazov za Janezovo pisanje pa nahajamo v sami knjigi. Iz nje se vidi, da je bil pisec Jud in dober poznavalec judovskih šeg in navad ter tamkajšnjih krajev. (2:6; 4:5; 5:2; 10:22, 23) Že sama zaupnost pripovedi kaže na to, da je bil to ne le eden izmed apostolov, ampak celo eden iz najožje trojice apostolov, to je Petra, Jakoba in Janeza, ki so Jezusa spremljali ob posebnih priložnostih. (Mat. 17:1; Mar. 5:37; 14:33) Od teh treh moramo takoj eliminirati Jakoba (Zebedejevega sina), ker je po roki Heroda Agripa I. že okrog 44. n. š. umrl mučeniške smrti, se pravi že davno pred nastankom te knjige. (Ap. dela 12:2) Petra pa moramo odpisati zato, ker ga Janezov evangelij 21:20–24 omenja poleg pravega pisca.

⁴ V teh sklepnih vrsticah je pisec omenjen kot učenec, »ki ga je Jezus ljubil«; ta in še druge podobne izraze besedilo uporabi še nekajkrat, dasi ob tem nikoli ne omenja imena apostola Janeza. Jezus je tu, kot navaja, o njem rekel: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar?« (Jan. 21:20, 22) To bi govorilo za to, da bo učenec, o katerem je tu beseda, še za dolgo preživel Petra in druge apostole. Vse to pa se lepo ujema z apostolom Janezom. Zanimivo je tudi to, da Janez ob prejetju razodetijskega videnja o Jezusovem prihodu to blesteče prerokovanje končuje z besedami: »Amen, pridi, Gospod Jezus!« (Raz. 22:20)

5. Kdaj je Janez po splošni sodbi napisal svoj evangelij?

⁵ Sama Janezova besedila sicer ne navajajo ničesar določenega o svojem nastanku, vendar je Janez svoj evangelij po splošni sodbi napisal po vrnitvi iz pregnanstva na otoku Patmu. (Raz. 1:9) Rimski cesar Nerva (96.–98. n. š.) je namreč odpoklical iz pregnanstva mnoge od tistih, ki so bili obsojeni nanj ob koncu vladanja njegovega predhodnika Domicijana. Po spisanju evangelija okrog 98. n. š. je Janez menda v miru umrl v Efezu v tretjem letu cesarja Trajana, leta 100 n. š.

6. Kateri dokazi govorijo za to, da je Janezov evangelij nastal zunaj Palestine, v Efezu ali nekje blizu?

⁶ Da je besedilo nastalo ravno v Efezu ali nekje blizu, navaja zgodovinar Evzebij (ok. 260.–342. n. š.) Ireneja, ki naj bi bil rekel: »Janez, Gospodov učenec, tisti, ki je slonel na njegovih prsih, je tudi sam napisal evangelij, ko je bival v Efezu v Aziji.« * To, da je knjiga nastajala zunaj Palestine, potrjuje dejstvo, da Jezusove nasprotnike velikokrat raje imenuje s splošnejšim izrazom »Judje« kot pa s »farizeji«, »veliki duhovniki« in podobnim. (Jan. 1:19; 12:9) Tudi Galilejsko jezero razlaga z njegovim rimskim imenom, Tiberijsko jezero. (6:1; 21:1) Za nejude Janez navaja koristna pojasnila o judovskih praznikih. (6:4; 7:2; 11:55) Za povrh je Patmos, kamor so Janeza pregnali, ležal blizu Efeza, na Janezovo znanstvo z Efezom in ostalimi maloazijskimi občinami pa kažeta tudi 2. in 3. poglavje Razodetja.

7. Kakšnega pomena je Rylandsov papirus 457?

⁷ Pristnost Janezovega evangelija potrjujejo tehtne rokopisne najdbe v 20. stoletju. Med temi je tudi fragment Janezovega evangelija, ki so ga našli v Egiptu in je danes znan pod imenom Rylandsov papirus 457 (P⁵²); ta vsebuje odlomek iz Janezovega evangelija 18:31–33, 37, 38, hranijo pa ga v Knjižnici Johna Rylandsa v Manchestru na Angleškem. * O njegovem pomenu za izročilo o Janezovem avtorstvu s konca prvega stoletja je pokojni sir Frederic Kenyon v svoji knjigi The Bible and Modern Scholarship (1949) na 21. strani zapisal: »Naj je še tako majhen, je torej dovoljšen dokaz za to, da je rokopis s tem evangelijem nekako 130.–150. po Kr. že krožil domnevno tudi v provincialnem Egiptu, kjer so ga našli. Tudi če za vmesno dobo, ko naj bi delo s kraja nastanka potovalo do semkaj, dopustimo kar najmanj časa, pristane leto nastanka še vedno tako zelo blizu izročilnega datuma, namreč v zadnje desetletje prvega stoletja, da pač ni več razloga za to, da bi še dvomili o veljavnosti tega izročila.«

8. a) Po čem se uvod v Janezov evangelij še zlasti odlikuje? b) S čim Janezov evangelij dokazuje, da je Jezusova strežba trajala tri leta in pol?

⁸ Janezov evangelij se še zlasti odlikuje po svojem uvodu; ta nam razodeva, da je bil Beseda, ki je bil »v začetku pri Bogu«, Tisti, po katerem je vse nastalo. (1:2) Ko tako naslika prisrčni odnos med Očetom in Sinom, razgrne Janez pred nami mojstrski  oris Jezusovih dejanj in govorov, in to zlasti z vidika globlje ljubezni, ki vse v Božji véliki uredbi spaja v eno. Ta pripoved o Jezusovem življenju na zemlji zajema obdobje 29.–33. n. š.; značilno je, da ne pozabi omeniti četverih pash, ki jih je obhajal Jezus med svojo strežbo, s tem pa nam postreže z enim od dokazov, da je njegova strežba trajala tri leta in pol. Tri od teh pash omenja izrecno po imenu. (2:13; 6:4; 12:1; 13:1) Eni od njih pa sicer pravi »judovski praznik«, vendar je iz konteksta razvidno, da tega postavlja kmalu po tem, ko je Jezus rekel, da je »še štiri mesece, pa pride žetev«, to pa govori za to, da je bil ta praznik pasha, ki so jo obhajali pač nekako ob začetku žetve. (4:35; 5:1) *

9. Kaj govori o dopolnilnosti Janezovega evangelija in ali je s tem o Jezusovi strežbi dorečeno že vse do zadnjega?

⁹ Dobra novica »po Janezu« je pretežno dopolnilna: v 92 odstotkih zajema novo gradivo, ki ga v ostalih treh evangelijih ni. Pa jo Janez še kljub temu končuje z besedami: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi popisali drugo za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi jih bilo treba napisati.« (21:25)

VSEBINA JANEZOVEGA EVANGELIJA

10. Kaj pripoveduje Janez o »Besedi«?

¹⁰ Prolog: predstavitev »Besede« (1:1–18). Z očarljivo preprostostjo Janez pripoveduje, da je v začetku »Beseda [. . .] bila pri Bogu«; pravi, da je po njem (Besedi) nastalo sámo življenje, da je postal »luč ljudem« in da je o njem pričeval Janez (Krščevalec). (1:1, 4) Luč je bil na svetu, a ga svet ni spoznal. Tisti, ki so ga sprejeli, so postali Božji otroci, rojeni so bili namreč iz Boga. Kakor je bila po Mojzesu dana Postava, tako je »milost [nezaslužena dobrotljivost, NW] in resnica [. . .] prišla po Jezusu Kristusu«. (1:17)

11. Kdo pravi Janez Krščevalec, da je Jezus, in za koga Jezusa priznajo Janezovi učenci?

¹¹ »Božje Jagnje« predstavljeno ljudem (1:19– 51). Janez Krščevalec izpove, da ni on Kristus; pravi, da za njim prihaja še nekdo, ki mu sam ni vreden niti jermen na sandali odvezati. Naslednji dan, ko mu ravno prihaja nasproti Jezus, pa pove, da je ta to »božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta«. (1:27, 29) Dva svojih učencev predstavi Jezusu in eden od njiju, Andrej, pripelje k Jezusu še brata Petra. Jezusa priznata za ,Božjega Sina, Izraelovega kralja‘, tudi Filip in Natanael. (1:49)

12. a) Kateri je Jezusov prvi čudež? b) Kaj naredi, ko je prvič med svojo strežbo v Jeruzalemu za pasho?

¹² Jezusovi čudeži izpričujejo, da je on »Sveti od Boga« (2:1–6:71). Prvi čudež Jezus naredi v galilejski Kani: na neki svatbi spremeni vodo v najslajše vino. Tako Jezus ,začne delati znamenja [. . .] in njegovi učenci verujejo vanj‘. (2:11) Za pasho gre Jezus v Jeruzalem. Ko v templju zaloti prodajalce in menjalce denarja, prime za bič in jih napodi ven tako neugnano, da njegovi učenci v tem prepoznajo uresničitev prerokovanja: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« (Jan. 2:17; Ps. 69:10, v NW 9) Napove tudi, da bo tempelj njegovega telesa podrt in v treh dneh znova pozidan.

13. a) Kaj nam je po Jezusovih besedah treba, da bi živeli? b) Kaj pravi Janez Krščevalec o sebi v odnosu do Jezusa?

¹³ Ponoči pride k Jezusu bojazljivi Nikodem. Izpove vero, da Jezusa pošilja Bog; Jezus pa mu pove, da se mora človek, če hoče priti v Božje kraljestvo, roditi iz vode in duha. Da bi živeli, je treba verovati v Sina človekovega, ki prihaja iz nebes. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jan. 3:16) Luč, ki je prišla na svet, se bije s temo, a »kdor se ravna po resnici, pride k luči«, sklene Jezus. Glas o Jezusovi dejavnosti v Judeji potem pride na uho Janezu Krščevalcu in ta jasno pove, da sam sicer ni Kristus, da pa se »ženinov prijatelj [. . .] srčno veseli, ko sliši ženinov glas«. (3:21, 29) Jezus mora zdaj rasti, Janez pa se manjšati.

14. Kaj razlaga Jezus Samarijanki v Siharju in kaj njegovo tamkajšnje oznanjevanje nazadnje obrodi?

¹⁴ Jezus se zopet odpravi na Galilejsko. Med potjo prašen in »utrujen od poti« sede, da bi počíl pri Jakobovem studencu v Siharju, medtem ko gredo učenci nakupit živeža v mesto. (4:6) Ravno poldne je, šesta ura. Pa pride neka Samarijanka, da bi zajela vode, in Jezus jo poprosi za požirek. Potem pa ji, čeprav utrujen, začne praviti o pravi »vodi«, ki zares odžeja in je v večno življenje tistim, ki častijo Boga »v duhu in resnici«. Takrat se vrnejo učenci in ga silijo jesti; on pa pravi: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in dovršim njegovo delo.« Še cela dva dni se mudi tod, tako da začne veliko Samarijanov verovati, da »je on zares zveličar sveta«. (4:24, 34, 42) Ko Jezus prispe v galilejsko Kano, pa ozdravi veljakovega sina, ne da bi se sploh približal njegovi postelji.

15. Česa dolžijo Jezusa v Jeruzalemu in s čim odgovori svojim očitovalcem?

¹⁵ Zdaj gre Jezus za judovski praznik znova v Jeruzalem. Nakoplje si plaz očitkov s tem, da na soboto ozdravi nekega bolnika. Jezus se jim postavi po robu: »Moj Oče neprenehoma dela in tudi jaz delam.« (5:17) Judovski voditelji pa mu na to očitajo, češ, ali mu ni dovolj, da krši sobotno  postavo, ampak mora za povrh uganjati še bogokletstvo, namreč da se dela enakega Bogu. Jezus jim odgovori, da Sin ne more ničesar delati sam od sebe, ampak da je docela odvisen od Očeta. Takrat izreče tudi tisti čudoviti stavek, da bodo namreč »vsi, ki leže v grobu, vstali na njegov klic« (Janko Moder) od mrtvih. Malovernemu poslušalstvu pa reče: »Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog?« (5:28, 29, 44)

16. a) Kaj uči Jezus o jedi in življenju? b) Kako Peter izrazi prepričanje vseh apostolov?

¹⁶ Ko Jezus čudežno nasiti 5000 mož s petimi hlebci in dvema ribicama, ga hoče množica pograbiti in ga postaviti za kralja; on pa se jim umakne na goro. Pozneje jih ošteje, češ da jim gre le za »jed, ki mine«; rajši bi se trudili »za jed, ki ostane za večno življenje«. Dopoveduje jim, da jesti od kruha življenja pomeni verovati, da je on pač Sin, in pristavi: »Če ne boste jedli telesa človekovega Sina in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.« (JM) Veliko učencev mu takšno govorjenje zameri in ga zapustijo. Jezus dvanajstere vpraša: »Ali hočete tudi vi oditi?« Peter pa mu odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si Sveti od Boga.« (6:27, 53, 67–69) Jezus pa, ki ve, da ga bo Juda izdal, jim pove, da je eden od njih obrekovalec.

17. Kako za šotorski praznik učinkuje Jezusov pouk v templju?

¹⁷ »Luč« se bije s temo (7:1–12:50). Jezus se na skrivaj odpravi v Jeruzalem in se pokaže šele potem, ko mine polovica šotorskega praznika; takrat odkrito uči v templju. Tu se vse prereka o tem, ali je to res Kristus ali ni. Jezus pa jim pove: »Nisem prišel sam od sebe, temveč me je poslal tisti, ki je resnicoljuben [resničen, NW], [. . .] on [me je] poslal.« Drugič spet zakliče množici: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije.« Uslužbenci, ki jih pošljejo Jezusa prijet, se vrnejo praznih rok in duhovnikom poročajo: »Še nikoli noben človek ni tako govoril.« Farizeji pa besno odbijejo, da vendar nihče od voditeljev ne sprejema vere vanj in da iz Galileje pač ne more priti noben prerok. (7:28, 29, 37, 46)

18. S čim Judje nastopijo zoper Jezusa in s čim jim on odgovori?

¹⁸ Ko jim Jezus drugič spet govori, pravi: »Jaz sem luč sveta.« Na zlobna podtikanja, češ da priča po krivem, da je nezakonski sin ter da je Samarijan, da ga celo obseda demon, jim Jezus zabrusi: »Če bi se sam hvalil, bi bila moja slava prazna; a slavi me Oče.« (JM) Ko pa reče »Ko Abrahama sploh še ni bilo, sem jaz že bil« (NW), mu Judje vnovič strežejo po življenju, a zaman. (8:12, 54, 58) V onemogli jezi pozneje zaslišijo moža, ki mu je Jezus čudežno povrnil vid, in ga pahnejo ven.

19. a) Kako govori Jezus o svojem razmerju do Očeta in o svoji skrbi za ovce? b) Kako odgovori Judom, ko mu ti grozijo?

¹⁹ Jezus pa Judom zopet spregovori, to pot o dobrem pastirju, ki svoje ovce kliče po imenu in dá svojo dušo zanje, ,da bi imeli življenja v obilju‘. Reče jim: »Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.« (10:10, 16) Judom pove, da nihče ne more iztrgati ovc iz Očetove roke, on in Oče pa da sta eno; ti bi ga zato spet najraje do smrti skamnali. Jezus pa jih glede bogokletja (tega ga namreč dolžijo) spomni, da v Knjigi psalmov celo nekaterim zemeljskim mogočnežem pravi »bogovi«, on pa da je zares rekel samo to, da je Božji Sin. (Ps. 82:6) Zaroti jih, naj verjamejo, če drugega ne, vsaj njegovim delom. (Jan. 10:34)

20. a) Kateri izredni čudež naredi Jezus potem? b) Do česa to pripelje?

²⁰ Iz Betanije pri Jeruzalemu takrat pride glas, da je Marijin in Martin brat Lazar hudo bolan. Ko Jezus prispe tja, je Lazar že mrtev in že štiri dni v grobu. Jezus pa ga z nedoumljivim čudežem obudi spet med žive. Zato jih veliko sprejme vero vanj. To dá povod za to, da se na hitro sestane veliki zbor (sanhedrín) na posebnem posvetu; hočeš nočeš veliki duhovnik Kajfa tam prerokuje, da bo moral Jezus umreti za narod. Ker višji duhovniki in farizeji sklenejo, da ga bodo umorili, se Jezus začasno neha kazati v javnosti.

21. a) Kako se na Jezusov prihod v Jeruzalem odzovejo ljudstvo in farizeji? b) Katero prispodobo pove Jezus o svoji smrti in njenem smotru ter k čemu zaroti svoje poslušalce?

²¹ Šest dni pred pasho pa pride Jezus na poti v Jeruzalem spet v Betanijo in tam ga Lazarjevi lepo pogostijo. Potem pa dan po soboti, 9. nisana, sedeč na osličku in ob veselem vzklikanju zbrane množice, prijezdi v Jeruzalem; in farizeji si govorijo: »Vidite, da nič ne dosežete. Glejte, vse je odšlo za njim.« S prispodobo o pšeničnem zrnju Jezus naznani, da mora biti posejan v smrt, da bi obrodil za večno življenje. Svojega Očeta pozove, naj poveliča svoje ime, in iz nebes se zasliši glas: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Poslušalce pa Jezus zaroti, naj se varujejo teme in naj hodijo v luči, pač, da naj postanejo »otroci luči«. Ker sile teme že stiskajo obroč okrog njega, ljudstvo javno pozove, naj verujejo vanj, v ,luč, ki je prišla na svet‘. (12:19, 28, 36, 46)

22. Kakšen zgled in katero novo zapoved dá Jezus pri pashalnem obedu?

²² Jezusov pouk zvestim apostolom za slovo (13:1–16:33). Medtem ko je z dvanajsterico pri pashalni  večerji, Jezus vstane; odloži vrhnjo obleko, vzame prt in umivalnik ter začne učencem umivati noge. Peter se sicer upira, a mu Jezus dopove, da mora noge umiti tudi njemu. Učence opomni, naj si njegovo ponižnost vzamejo za zgled, zakaj »služabnik ni večji kot njegov gospodar«. Spregovori tudi o izdajalcu, potem pa Juda odslovi. Ko ta odide, spregovori Jezus z ostalimi še zaupneje. »Novo zapoved vam dam: Ljubite drug drugega! Kakor sem jaz vas ljubil, tako tudi vi ljubite drug drugega! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« (13:16, 34, 35)

23. Z upanjem na kaj in z obljubo katerega pomočnika Jezus vlije učencem tolažbo?

²³ Ob tej prelomni uri vlije Jezus svojim sledilcem srčne tolažbe; živijo naj le po veri v Boga in vanj. V hiši njegovega Očeta je namreč veliko bivališč in on bo spet prišel in jih vzel k sebi domov. »Jaz sem pot, resnica in življenje,« pravi Jezus. »Nihče ne pride k Očetu razen po meni.« Privržencem v tolažbo pove, da bodo ob živi veri opravljali še večja dela kot on; on bo storil vse, kar ga bodo prosili v njegovem imenu, zato da se bo poveličal njegov Oče. Obljubi jim drugega pomočnika, »Duha resnice«, ki jih bo učil in jih spominjal vsega, kar jim je povedal. Veselijo naj se rajši, da gre k Očetu, ker je, kot pravi Jezus, »Oče večji od mene«. (14:6, 17, 28)

24. Kako govori Jezus o svojem in Očetovem razmerju do svojih učencev in kakšne blagoslove jim obljubi?

²⁴ Sebe Jezus prilikuje pravi vinski trti, svojega Očeta pa vinogradniku. Učencem polaga na srce, naj živijo v edinosti z njim, češ: »V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete [izkažete, da ste, NW] moji učenci.« (15:8) In v čem bo njihovo veselje popolno? V tem, da bodo ljubili drug drugega, kakor jih je ljubil on. Reče jim: moji prijatelji; torej so z njim v res neprecenljivem razmerju! Svet jih bo sicer sovražil, kakor je sovražil njega, tudi preganjali jih bodo, vendar jim bo on poslal pomočnika, ki bo pričeval o njem in jih vodil do popolne resnice. Njihova trenutna žalost se bo umaknila veselju, ko jih bo spet videl, in tega veselja jim ne bo nihče vzel. Njihove besede tolažijo: »Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi radi mene in verujete, da sem prišel od Boga.« Resda jih bodo razkropili, vendar, kot pravi Jezus: »To sem vam povedal, da boste imeli mir v meni. Na svetu boste trpeli. A pogum! Jaz sem svet premagal.« (JM) (16:27, 33)

25. a) Katero priznanje izreče Jezus v molitvi Očetu? b) Česa ga prosi zase, za svoje učence in za tiste, ki bodo po njihovi besedi še verovali?

²⁵ Jezus moli za svoje učence (17:1–26). V molitvi Jezus svojemu Očetu izreče priznanje: »Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« Zdaj ko je opravil zaupano mu poslanstvo na zemlji, Očeta prosi, da bi smel biti poveličan ob njem s slavo, ki jo je imel, še preden je bil svet. Razodel je učencem Očetovo ime, zdaj pa Očeta prosi, naj jih ohrani ,zaradi svojega imena‘ (NW). Očeta ne prosi, da bi jih vzel s sveta, ampak da bi jih obvaroval hudobnega in jih posvetil s svojo resnično besedo. Jezus potem molitev še razširi; vanjo zdaj zajame tudi vse, ki bodo po slišani besedi teh učencev šele sprejeli vero vanj: zato »da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal«. Prosi ga, da bi tudi ti smeli biti deležni njegove nebeške slave; razodel jim je namreč Očetovo ime, da bi bila Njegova ljubezen tudi v njih. (17:3, 11, 21)

26. Kaj nam pripoved govori o Jezusovem prijetju in sojenju?

²⁶ Kristusu sodijo in ga pribijejo na kol (18:1–19:42). Jezus gre zdaj z učenci na neki vrt onstran Cedronske doline. Ravno tja privede Juda četo vojakov in Jezusa, ki se temu blago ukloni, izda. Peter Jezusa sicer brani z mečem, a ga ta ukori: »Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« (18:11) Jezusa nato zvezanega peljejo k Hanu, tastu velikega duhovnika Kajfa. Tik za petami jim sledita Janez in Peter, in Janez jima izgovori vstop na dvorišče pri palači velikega duhovnika; tam Peter trikrat zataji, da bi kdaj poznal Kristusa. Jezusa pa najprej zasliši Hana, nato ga peljejo pred Kajfa. Končno Jezusa odženejo pred rimskega guvernerja Pilata, pri katerem Judje na vse pretege zahtevajo zanj smrtno obsodbo.

27. a) Kaj ga Pilat sprašuje o njegovem kraljstvu in oblasti, in kaj na to reče Jezus? b) Kako se glede kralja opredelijo Judje?

²⁷ Jezus Pilatu na vprašanje: »Torej si kralj?« (JM) odgovori: »Ti praviš, da sem kralj. Zato sem rojen in zato sem prišel na ta svet, da pričujem za resnico.« (18:37) Pilat, ki ne najde nobenih trdnih dokazov zoper Jezusa, se ponudi, da Judom po ustaljeni navadi, da namreč za pasho kakemu zaporniku podelijo svobodo, Jezusa izpusti; ti pa si za to rajši izprosijo razbojnika Baraba. Pilat dá Jezusa prebičati, nakar naredi še en poizkus, da bi ga pustil na svobodo; Judje pa zaženejo krik: »Na kol z njim! Na kol! [. . .] delal se je Božjega sina.« (NW) Ko Pilat Jezusa opozori, da ima oblast, da ga obsodi na kol, mu Jezus odgovori: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj.« Judje pa znova zavpijejo: »Proč z njim, proč! Na kol ga obesi! [. . .] Razen cesarja mi nimamo kralja!« (NW)  Tedaj jim ga izroči, da bi ga pribili na kol. (19:6, 7, 11, 15)

28. Kaj se zgodi na Golgoti in katera prerokovanja se tam uresničijo?

²⁸ Jezusa odženejo »na kraj, imenovan Lobanja, po hebrejsko Golgota« (JM); tam ga pribijejo na kol sredi med dva druga. Nadenj dá Pilat pritrditi napis »Jezus Nazarečan, judovski kralj« (NW), izpisan v hebrejščini, latinščini in grščini, tako da bi ga lahko vsi videli in razumeli. (19:17, 19) Jezus izroči svojo mater Janezu v varstvo, in ko potem okusi kislico, vzklikne: »Dopolnjeno je.« Nato povesi glavo in izdihne. (19:30) Uresniči se tudi prerokovanje: eksekucijski vod namreč žreba med sabo za njegovo obleko, ne zlomijo mu nog in prebodejo mu stran s sulico. (Jan. 19:24, 32–37; Ps. 22:19, v NW 18; 34:21, v NW 20; 22:18, v NW 17; Zah. 12:10) Potlej Jožef iz Arimateje z Nikodemom pripravi telo za pokop in ga položi v nov grob tam blizu.

29. a) Kdaj in kje vse se vstali Jezus prikaže svojim učencem? b) O čem govori Jezus v svojih zadnjih besedah Petru?

²⁹ Prikazovanja vstalega Kristusa (20:1–21:25). Janez sklepa svojo dokazno zbirko o Kristusu z veselim zapiskom o vstajenju. Marija Magdalena najde grob prazen in Peter še z nekim učencem (Janezom) steče tja; tam najdeta samo še povoje in naglavni prtič. Marija, ki stoji zunaj pri grobu, pa govori z dvema angeloma, in nazadnje, tako vsaj misli, še z vrtnarjem. Ko ji ta odgovori: »Marija!«, ga nemudoma prepozna, da je Jezus. Nato se Jezus prikaže učencem za zaklenjenimi vrati in jim pripoveduje o moči, ki jo bodo prejeli po svetem duhu. Tomaž, ki ga takrat ni zraven, pozneje temu noče verjeti; toda čez osem dni se Jezus zopet prikaže in mu postreže z dokazom, na kar Tomaž vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog!« (20:16, 28) Nekaj dni pozneje se Jezus znova snide z učenci, tokrat pri Tiberijskem jezeru. Tam stori, da čudežno nalovijo silno veliko rib; potem z njimi zajtrkuje. Petra trikrat povpraša, ali ga ljubi. Ko Peter vztrajno odgovarja, da ga, mu Jezus zabiča: »Pasi moja jagnjeta«, »Pazi na moje ovce«, »Pasi moje ovce« (JM). Takrat tudi napove, s kakšno smrtjo bo Peter poveličal Boga. Ko ga ta povpraša za Janeza, pa mu odvrne: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar?« (21:15–17, 22)

ZAKAJ KORISTNA

30. Kako Jezus še posebej poudarja vrlost ljubezni?

³⁰ Dobra novica »po Janezu«, ki nam na moč neposredno in prepričljivo podaja prisrčen, topel oris Besede, ki je postala Kristus, nam prinaša nekakšen bližinski posnetek tega maziljenega Božjega Sina v besedi in dejanju. Dasi je Janez po svojem slogu in besednem zakladu dokaj preprost, kar ga sicer opredeljuje kot ,preprostega človeka brez izobrazbe‘, zaznamuje njegov izraz silovita izpovednost. (Ap. dela 4:13) Najviše se njegov evangelij povzpne takrat, ko izpoveduje prisrčno ljubezen med Očetom in Sinom, nič manj pa v opisu blagoslovljenega, ljubečega razmerja, ki ga učakajo tisti, ki so v edinosti z njima. Besedi »ljubezen« in »ljubiti« nastopata v Janezovem evangeliju večkrat kot v vseh ostalih treh skupaj.

31. Katero razmerje Janezov evangelij vseskozi poudarja in v čem se to najpopolneje izrazi?

³¹ Kako veličastno razmerje je med Besedo in Bogom Očetom vladalo na začetku! Po Božji previdnosti je potem »Beseda [. . .] človek postala in se naselila med nami. Videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin, poln milosti in resnice.« (Jan. 1:14) Potem pa Jezus ves čas, kar teče Janezova pripoved, vseskozi poudarja, da je v podrejenostnem razmerju, nesporno poslušen Očetovi volji. (4:34; 5:19, 30; 7:16; 10:29, 30; 11:41, 42; 12:27, 49, 50; 14:10) To prisrčno razmerje se najsijajneje izrazi v ganljivi molitvi, zapisani v 17. poglavju Janezovega evangelija, kjer Jezus Očetu sporoča, da je dokončal delo, ki mu ga je On dal, da ga opravi na zemlji, potem pa pristavi: »Zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet.« (17:5)

32. S katerimi nazivi Jezus oriše svoje razmerje z učenci in dejstvo, da je on edino sredništvo, po katerem je človeštvo blagoslovljeno z življenjem?

³² Kaj pa lahko rečemo o Jezusovem razmerju z učenci? Vseskozi je v ospredju dejstvo, da Jezus pomeni edino sredništvo, po katerem so oni in sploh vse človeštvo deležni Božjih blagoslovov. (14:13, 14; 15:16; 16:23, 24) Nastopa kot »božje Jagnje«, »kruh življenja«, »luč sveta«, »dobri pastir«, »vstajenje in življenje«, »pot, resnica in življenje« ter »prava vinska trta«. (1:29; 6:35; 8:12; 10:11; 11:25; 14:6; 15:1) Ravno v okviru prispodobe o »pravi vinski trti« Jezus daje slutiti tisto čudovito edinost, ki vlada ne le med njegovimi pravimi sledilci in njim, ampak tudi z Očetom. Ti Očeta poveličujejo z bogatim obrodom. Jezusov pouk je: »Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni!« (15:9)

33. Kateri smoter svojega služenja izrazi Jezus v molitvi?

³³ In kako potem živo moli k Jehovu, da bi bili vsi ti, ki jih ljubi, pa tudi ,tisti, ki bodo po njihovi besedi verovali vanj‘, naposled eno z njegovim Očetom in njim, posvečeni z besedo resnice! Ob koncu molitve k Očetu Jezus čudovito ubesédi sploh ves smoter svojega služenja: »Razodel sem  jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« (17:20, 26)

34. Kaj je Jezus koristnega rekel o tem, kako premagati svet?

³⁴ Jezus je sicer zapuščal svoje učence na svetu, vendar jih ni puščal brez pomočnika, »Duha resnice«. Obenem pa jih je še pravi čas svaril glede zadržanja do sveta in jim dopovedoval, kako naj zmagajo kot »otroci luči«. (14:16, 17; 3:19–21; 12:36) »Če vztrajate v mojem nauku, ste zares moji učenci,« je rekel Jezus. »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Sinovom teme pa je nasprotno rekel: »Hudiča imate za očeta in njegove želje hočete spolnjevati. On [. . .] nikoli ni vztrajal v resnici, ker v njem ni resnice.« Bodimo torej trdno odločeni, da hočemo vedno čvrsto stati v resnici, resnično ,častiti Očeta z duhom in resnico‘ ter vedno črpati moči iz Jezusovih besed: »A pogum! Jaz sem svet premagal.« (8:31, 32, 44; 4:23, NW; 16:33, JM)

35. a) Kaj pričuje Jezus o Božjem kraljestvu? b) Zakaj nas Janezov evangelij navdaja s srečo in hvaležnostjo?

³⁵ Vse to pa je v nekakšnem razmerju tudi z Božjim kraljestvom. Jezus je namreč na sojenju pričeval: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni odtod.« Potem pa je Pilatu na njegovo vprašanje odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Zato sem rojen in zato sem prišel na ta svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (18:36, 37) Srečni so pač tisti, ki poslušajo in se ,prerodijo‘ (JM), da bi ,prišli v božje kraljestvo‘ v edinosti s Kraljem. Srečne so »druge ovce«, ki poslušajo glas tega Pastirja Kralja in prejmejo življenje. Po pravici smo lahko hvaležni, da smo dobili v dar ta Janezov evangelij, zakaj napisan je bil prav zato, »da bi [. . .] verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu«. (3:3, 5; 10:16; 20:31)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]