1., 2. a) Kako dolgo naj bi zakonska zveza trajala? b) Kako je to mogoče?

BOG ob združitvi prvega moža in žene v zakon ni z ničimer namignil, naj bi bila to le začasna zveza. Adam in Eva naj bi ostala skupaj vse življenje. (1. Mojzesova 2:24) Po Božjem merilu je časten zakon zveza enega moškega in ene ženske. Le hudo spolno nemoralno dejanje enega ali obeh zakoncev je svetopisemsko utemeljeni razvezni razlog z možnostjo ponovne poroke. (Matevž 5:32, NW)

² Pa je sploh mogoče, da bi dva srečno živela skupaj v nedogled? Pač, je. Biblija odkriva dva bistvena dejavnika ali ključa, ki to pomagata uresničiti. Če ju bosta oba, mož in žena, uporabila, si bosta z njima odprla vrata v srečo in mnoge blagoslove. In katera sta ta ključa?

3. Katere tri vrste ljubezni bi morala zakonca negovati?

³ Prvi ključ je ljubezen. Zanimivo je, da Biblija govori o različnih ljubeznih. Ena je topla srčna navezanost na koga, ljubezen, kakršna veže zaupne prijatelje. (Janez 11:3, EI) Potem je tu ljubezen, ki klije med družinskimi člani. (Rimljanom 12:10) Tretja pa je romantična ljubezen, ki jo kdo lahko čuti do človeka drugega spola. (Pregovori 5:15–20) Mož in žena bi seveda morala negovati vse tri. Je pa še  četrta vrsta ljubezni, ki je pomembnejša od teh treh.

4. Katera je četrta vrsta ljubezni?

⁴ V izvirnem jeziku Krščanskih grških spisov se tej četrti vrsti ljubezni reče agápe. To besedo je tako najti v Prvem Janezovem listu 4:8, kjer zvemo naslednje: »Bog je ljubezen.« Pač, »mi ljubimo, ker nas je on [Bog] prvi ljubil«. (1. Janezov 4:19, EI) Kristjan takšno ljubezen čuti najprej do Boga Jehova, potem pa tudi do soljudi. (Marko 12:29–31) Besedo agápe je najti tudi v Listu Efežanom 5:2, kjer piše: »Živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in je dal sebe  za nas.« Jezus pa je še dodal, da se bo po tovrstni ljubezni prepoznalo njegove resnične sledilce: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen [agápe] drug do drugega.« (Janez 13:35) Omenimo naj tudi rabo besede agápe v Prvem listu Korinčanom 13:13: »Ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen [agápe].«

5., 6. a) Zakaj je ljubezen večja od vere in upanja? b) Zaradi česa vse lahko ljubezen pomaga, da je zakon trajen?

⁵ Zaradi česa pa je ljubezen agápe večja od vere in upanja? Vodijo jo načela, prava načela, ki jih najdemo v Božji Besedi. (Psalm 119:105) Pri njej gre za nesebično skrb za to, da bi drugim res delali tisto, kar je z Božjega stališča prav in dobro, pa naj si ti to zaslužijo ali ne. Zakonci, ki imajo takšno ljubezen, se zato uspejo ravnati po temle biblijskem nasvetu: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod [Jehova, NW] odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kološanom 3:13, EI) Zakonca, ki se ljubita, imata in negujeta takšno »močno ljubezen [agápe] med seboj, ker ljubezen pokrije množico grehov«. (1. Petrov 4:8, Jere, Pečjak, Snoj) Če ste opazili, ljubezen napake pokriva. Ne izbriše jih, saj noben nepopoln človek ne more biti brez njih. (Psalm 130:3, 4; Jakob 3:2)

⁶ Če bosta zakonca do Boga in med seboj gojila takšno ljubezen, bo njun zakon trajen in srečen, kajti »ljubezen nikoli ne mine«. (1. Korinčanom 13:8) Ljubezen je tudi »popolna vez edinosti«. (Kološanom 3:14, NW) Kako pa lahko s partnerjem, če ste pač poročeni, negujeta takšno ljubezen? Skupaj berita Božjo Besedo in se o njej pogovarjajta. Preučujta,  kako je ljubil Jezus, in ga skušajta posnemati: skušajta misliti in ravnati, kakor je on. Zraven tega obiskujta krščanske shode, kjer se poučuje Božja Beseda. Obenem pa molita, da bi vama Bog pomagal privzgojiti si to vzvišeno ljubezen, ki je sad njegovega svetega duha. (Pregovori 3:5, 6; Janez 17:3; Galatom 5:22; Hebrejcem 10:24, 25)

7. Kaj je spoštovanje in kdo bi ga v zakonu moral izkazovati?

⁷ Če se zakonca resnično ljubita, se tudi spoštujeta. Spoštovanje pa je drugi ključ za srečen zakon. Po definiciji spoštovanje pomeni »to, da druge upoštevamo, jim izkazujemo čast«. Božja Beseda vsem kristjanom, tudi možem in ženam, svetuje: »V spoštovanju [izkazovanju časti, NW] dajajte prednost drug drugemu.« (Rimljanom 12:10) Apostol Peter pa je napisal: »Možje takisto, živite z ženami svojimi po spoznanju, kakor s slabšo [krhkejšo, NW] posodo, in jim dajajte čast.« (1. Petrov 3:7) Ženi pa velja nasvet, naj »[globoko, NW] spoštuje moža«. (Efežanom 5:33, EI) Če želite koga počastiti, ste z njim vsekakor prijazni, spoštujete njegovo dostojanstvo in izražena mnenja ter radi ugodite vsaki njegovi razumni prošnji.

8.–10. Kako vse lahko spoštovanje utrdi in osreči zakonsko zvezo?

⁸ Kateri bi bili radi v zakonu srečni, so spoštljivi do sozakonca tako, da ‚ne gledajo samo nase, temveč tudi [nanj]‘. (Filipljanom 2:4, EI) Ne mislijo le na svoje dobro – to bi bilo sebično. Mislijo še na to, kaj je najboljše tudi za zakonskega druga. Temu dajejo celo prednost.

⁹ Spoštovanje pomaga zakoncema sprejeti tudi dejstvo, da sta različnih mnenj. Nerazumno je pričakovati,  da bosta dva človeka v vsem čisto enakega mnenja. Kar je za moža morebiti pomembno, morda za ženo ni tako zelo, in kar je všeč ženi, mogoče možu ni. Vendar bi morala oba spoštovati mnenje in izbiro drugega, če se ta seveda le ujema z Jehovovimi zakoni in načeli. (1. Petrov 2:16; primerjaj Filemonu 14.) Hkrati pa bi vsak od njiju moral spoštovati dostojanstvo drugega, tako da se niti v javnosti niti na samem ne izraža o njem poniževalno, niti ne zbija šal na njegov račun.

¹⁰ Ljubezen do Boga in vzajemno med zakoncema ter medsebojno spoštovanje sta v resnici bistvena ključa za uspešen zakon. Kako pa ju lahko na nekaterih pomembnejših področjih zakonskega življenja praktično uporabimo?

11. Kdo je po Svetem pismu glava v zakonu?

¹¹ Iz Biblije vemo, da je bil moški ustvarjen z lastnostmi, ki naj bi mu omogočile, da bi bil uspešen družinski glavar. Kot takšen naj bi pred Jehovom odgovarjal za duhovni in telesni blagor svoje žene in otrok. Moral bi odločati uravnovešeno in v skladu z Jehovovo voljo ter hkrati biti tudi dober zgled v bogovdanosti. »Žene, svojim možem bodite pokorne kakor Gospodu; kajti mož je glava ženi, kakor tudi Kristus glava cerkvi [občini, NW].« (Efežanom 5:22, 23) Vendar pa Biblija še pravi, da je tudi možu nekdo glava, torej da ima Nekoga, ki ima nad njim oblast. Apostol Pavel piše: »Hočem [. . .], da veste, da je vsakemu možu glava Kristus, a glava ženi mož, glava pa Kristusu Bog.« (1. Korinčanom 11:3) Moder soprog se bo naučil glavarstvo uveljavljati tako, da bo posnemal lastnega glavo, Kristusa Jezusa.

12. Kakšen odličen zgled je bil Jezus tako v pokornosti kakor pri uveljavljanju glavarstva?

 ¹² Tudi Jezus ima namreč svojega glavo, Jehova, in mu je tudi pokoren, tako kot se spodobi. Sam je rekel: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal.«​ (Janez 5:30) Kako odličen zgled! Jezus je namreč »prvorojenec vsega stvarstva«. (Kološanom 1:15, EI) Postal je Mesija. Bil naj bi tudi Glava občini maziljenih kristjanov in izvoljeni Kralj Božjega kraljestva, torej nad vsemi angeli. (Filipljanom 2:9–11; Hebrejcem 1:4) Kljub takšnemu vzvišenemu položaju in velikim obetom pa ta človek, Jezus, ni bil osoren, togo nepopustljiv ali prezahteven. Tudi ni bil despot, ki bi neprestano spominjal svoje učence, da ga morajo ubogati. Bil je ljubezniv in sočuten, še zlasti do zatiranih. Rekel je: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in krivite pod bremenom, pa vas bom okrepčal. Nadenite si moj jarem in stopite v mojo šolo, ker sem blag in ponižnega srca, in našli boste počitek [okrepčilo, NW] za svoje duše. Res, moj jarem je prijeten in moje breme lahko.« (Matevž 11:28–30, Janko Moder) Biti v njegovi družbi je bilo pravo zadovoljstvo.

13., 14. Kako uveljavlja glavarstvo ljubeč soprog, da tako posnema Jezusa?

¹³ Soprog, ki želi, da bi bila njegova družina srečna, stori prav, če preuči Jezusove odlične osebnostne poteze. Dober soprog ni osoren niti diktatorski, s svojim glavarstvom ne žuga ženi, zato da bi jo strahoval. Nasprotno, ljubi jo in ji skazuje čast. Če je bil Jezus »ponižnega srca«, bi moral biti mož še toliko bolj: v nasprotju z Jezusom namreč dela napake. In kadar se mu to zgodi, ima rad, da ga žena razume. Zato ponižen soprog priznava svoje napake, četudi  mu gredo besede »Oprosti, imela si prav« morda težko z jezika. Ženi je veliko lažje spoštovati glavarstvo skromnega in ponižnega moža kakor pa glavarstvo ponosnega trmoglavca. Prav tako pa se tudi spoštljiva žena opraviči, kadar se zmoti ona.

¹⁴ Bog je žensko ustvaril z odličnimi lastnostmi, s katerimi lahko prispeva k srečnemu zakonu. Moder mož zna to ceniti in žene v tem ne duši. Veliko žensk je po naravi zelo sočutnih in tankočutnih. Sočutnost in tankočutnost pa sta vrlini, ki sta potrebni pri skrbi za družino in negovanju medčloveških odnosov. Poleg tega znajo žene navadno tudi precej vešče urediti dom v prijetno bivališče. ,Vrla žena‘‚ opisana v 31. poglavju knjige Pregovori, ima veliko sijajnih vrlin in odličnih darov, ki njeni družini prinašajo veliko dobrega. In zakaj? Ker ji srce njenega moža »zaupa«. (Pregovori 31:10, 11)

15. Kako lahko soprog do svoje žene kaže kristusovsko ljubezen in spoštovanje?

¹⁵ V nekaterih omikah moževo oblast že kar preveč poudarjajo, tako da velja za nespoštljivost že to, da žena moža kaj vpraša. Mož lahko z ženo skoraj suženjsko ravna. Zaradi takšnega nepravilnega uveljavljanja glavarstva pa ni v slabem odnosu le z ženo, temveč tudi z Bogom. (Primerjaj 1. Janezov 4:20, 21.) Po drugi strani pa nekateri možje zlepa ne stopijo na čelo družine in pustijo, da družinski skupnosti gospoduje žena. Mož, ki je primerno pokoren Kristusu, žene ne izkorišča niti ne tepta njenega dostojanstva. Raje posnema Jezusovo požrtvovalno ljubezen in ravna po Pavlovem nasvetu: »Možje, ljubite žene svoje, kakor je tudi Kristus ljubil cerkev [občino, NW] in je samega sebe dal zanjo.«  (Efežanom 5:25) Kristus Jezus je torej svoje sledilce tako zelo ljubil, da je zanje umrl. Dober soprog si takšno nesebičnost prizadeva posnemati in raje gleda na dobro svoje žene, kot pa da od nje vedno kaj zahteva. Kadar se soprog pokorava Kristusu ter ljubi in spoštuje tako kot on, bo to ženo motiviralo, da mu bo pokorna. (Efežanom 5:28, 29, 33, EI)

16. Katere vrline bi morala odsevati žena v odnosu do moža?

¹⁶ Nekaj časa po Adamovi ustvaritvi »je rekel Gospod [Jehova, NW] Bog: ‚Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno [njemu v spopolnitev, NW].‘ « (1. Mojzesova 2:18, EI) Bog je torej Evo ustvaril Adamu v »spopolnitev«, ne za tekmico. Zakon naj ne bi bil podoben ladji z dvema med sabo tekmujočima kapitanoma. Soprog naj bi z ljubeznijo uveljavljal glavarstvo, soproga pa naj bi bila ljubeča, spoštljiva in voljna se podrejati.

17., 18. Kako vse je lahko žena prava pomočnica svojemu možu?

¹⁷ Vendar pa dobra žena ni le podredljiva. Prizadeva si tudi biti resnična pomočnica, takšna, ki podpira moža pri njegovih odločitvah. To ji je seveda lažje, kadar se z njegovimi odločitvami strinja. Vendar tudi kadar se ne strinja, utegne to, da ga dejavno podpre, pripomoči, da bo izid moževe odločitve uspešnejši.

¹⁸ Žena pa lahko možu pomaga, da je dober glavar, še drugače. Tako, da ga ne kritizira ali mu zbuja občutka, da ji nikoli ne more ugoditi, temveč mu raje izraža, da ceni njegov trud pri vodenju. Da bi se do moža prav vedla, bi si morala zapomniti, da je ‚krotek in miroljuben duh [. . .] dragocen [tudi] v Božjih  očeh‘, ne le v očeh moža. (1. Petrov 3:3, 4, EI; Kološanom 3:12) Kaj pa če mož ni veren? Bodisi da je bodisi da ni, Sveto pismo žene spodbuja, »naj ljubijo može in otroke svoje in naj bodo zmerne, čiste, pridne gospodinje, dobrotljive, pokorne svojim možem, da se ne preklinja Božja beseda«. (Titu 2:4, 5) Neverujoči mož bo, kadar bo šlo za stvar vesti, verjetno veliko prej spoštoval ženino stališče, če mu ga bo ta predstavila »s krotkostjo in strahom [globokim spoštovanjem, NW]«. Tako so bili nekateri neverujoči možje »pridobljeni že po vedenju svojih žena, brez prigovarjanja, ker [so] opazovali [njihovo] spoštljivo in neoporečno življenje«. (1. Petrov 3:1, 2, EI, 15; 1. Korinčanom 7:13–16)

19. Kaj tedaj, če mož od žene zahteva, naj prekrši Božji zakon?

¹⁹ Kaj pa če mož zahteva od žene, naj naredi nekaj, kar Bog prepoveduje? Če se to zgodi, žena ne sme pozabiti, da je Bog njen glavni Vladar. Za zgled ji bo to, kar so storili apostoli, ko so oblasti od njih zahtevale, naj prekršijo Božji zakon. Dejanja apostolov 5:29 poročajo: »Peter in apostoli [. . .] reko: Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.«

20. Na katerem pomembnem področju sta ljubezen in spoštovanje bistvena?

²⁰ Ljubezen in spoštovanje pa sta v zakonu bistvena še pri nečem, namreč pri komuniciranju. Ljubeč mož se z ženo pogovarja o njenem delu, težavah in o tem, kaj meni o tem in onem. Žena to potrebuje. Mož, ki si vzame čas za pogovor z ženo in res posluša, kar mu ta pripoveduje, s tem dokazuje, da jo ljubi in spoštuje. (Jakob 1:19) Nekatere žene se pritožujejo, da se možje z njimi zelo malo pogovarjajo. To pa je  žalostno. Resda morajo v teh časih prezaposlenosti možje morda dolge ure predelati zunaj doma in se morajo zaradi denarnih razmer morda zaposliti tudi žene. Toda zakonca bi si morala utrgati čas tudi drug za drugega, sicer utegneta postati drug od drugega neodvisna. Lahko bi prišlo do resnih problemov, če bi se čutila prisiljena iskati sočutno tovarištvo zunaj zakonske ureditve.

21. Kako primerno govorjenje pomaga, da je zakon srečen?

²¹ Pomembno je tudi to, kako žene in možje med sabo komunicirajo. »Dobrohotne besede so [. . .] sladkost duši in zdravilo kostem.« (Pregovori 16:24) Najsi je zakonec veren ali pa ne, velja tale biblijski nasvet: »Beseda vaša bodi vedno v milosti, s soljo zabeljena«, okusna torej. (Kološanom 4:6) Kadar ima kdo od zakoncev za sabo težek dan, lahko že nekaj prijaznih, sočutnih besed sozakonca zelo veliko pomeni. »Kakor zlata jabolka v srebrnih pletenicah je beseda ob pravem času.« (Pregovori 25:11) Zelo pomembna sta ton glasu in izbira besed. Eden lahko drugemu denimo razdraženo, ukazovalno reče: »Zapri vrata!« Toda koliko bolj so besede ‚zabeljene s soljo‘, če jih izgovorimo mirno in razumevajoče: »Ali bi lahko prosim zaprl(a) vrata?«

22. Kako naj bi se zakonski pari vedli, da bi lahko dobro komunicirali?

²² Z blagimi besedami, ljubeznivimi pogledi in gibi, dobrotljivostjo, razumevanjem in nežnostjo bosta zakonca lahko uspešno komunicirala. Če si bosta za dobro komunikacijo res zelo prizadevala, si bosta oba upala sproščeno povedati svoje potrebe ter bosta lahko ob razočaranjih in stresih drug drugemu v tolažbo in pomoč. Božja Beseda spodbuja:  »Tolažite malodušne.« (1. Tesaloničanom 5:14, EI) Včasih se bo zgodilo, da bo potrt mož, drugič pa, da bo potrta žena. In takrat lahko drug drugega ,tolažita‘, spodbujata. (Rimljanom 15:2, EI)

23., 24. Kako ljubezen in spoštovanje pomagata, kadar pride do nesoglasij? Navedite zgled za to.

²³ Zakonca, ki se ljubita in spoštujeta, ne bosta v vsakem nesoglasju videla problema. Zelo si bosta prizadevala, da ne bi bila drug do drugega ,osorna‘. (Kološanom 3:19) Oba bi si morala zapomniti, da »mil odgovor pomirja togoto«. (Pregovori 15:1, EI) Pazite torej, da ne bi zakonca podcenjevali ali obsojali, kadar vam izlije, kaj čuti v srcu. Raje na takšne izpovedi glejte kot na možnost, da uvidite, kaj drugi misli. Skupaj si prizadevajta zgladiti razlike in oblikovati složen sklep.

²⁴ Spomnite se dogodka, ko je Sara možu Abrahamu predlagala, kako naj reši neki problem, pa se to ni ujemalo s tem, kar je o tem menil on. Bog je vseeno Abrahamu rekel: »Poslušaj glas njen.« (1. Mojzesova 21:9–12) Abraham jo je poslušal in bil blagoslovljen. Podobno bi moral mož, tudi če mu žena predlaga kaj, kar se razlikuje od tistega, kar ima sam v mislih, vsaj poslušati. Žena pa seveda hkrati ne bi smela vsega pogovora obvladovati sama, temveč bi morala tudi ona prisluhniti, kaj ji hoče povedati mož. (Pregovori 25:24) Niti od moža niti od žene ni ljubeznivo ne spoštljivo, če stalno vztrajata le pri svojem.

25. Kako dobra komunikacija prispeva k sreči na najintimnejšem področju zakonskega življenja?

²⁵ Dobra komunikacija je pomembna tudi pri spolnih odnosih med zakoncema. Sebičnost in premalo  samoobvladovanja lahko hudo ranita ta najintimnejši odnos v zakonu. Bistveni pa sta odkrita komunikacija in potrpežljivost. Če vsak nesebično misli na dobro drugega, potem je spolnost redko velik problem. Tako kot pri drugih stvareh naj bi tudi pri tem ‚nihče ne iskal svojega, temuč vsak dobro drugega‘. (1. Korinčanom 7:3–5; 10:24)

26. Kako lahko poslušnost Božji Besedi pomaga poročenim parom najti srečo, četudi ima vsak zakon svoje vzpone in padce?

²⁶ Kako odlično nam Božja Beseda svetuje! Že res, da ima vsak zakon svoje vzpone in padce. Toda če se zakonca podrejata Jehovovemu mišljenju, kakor se razkriva v Bibliji, in svojo zvezo temeljita na načelom podrejeni ljubezni in spoštovanju, sta lahko prepričana, da bo njun zakon trajen in srečen. Tako pa ne bosta počastila le drug drugega, temveč tudi Ustanovitelja zakona, Boga Jehova.