Poglavje 71

Trmasta farizejska nejevernost

STARŠI še maloprej slepega berača se ustrašijo, ko jih pokličejo pred farizeje. Vedo namreč za njihov sklep, da bodo vsakega, ki izpove vero v Jezusa, izobčili iz shodnice. Takšno izobčenje, biti odrezan od skupnosti, lahko človeku nakoplje hude težave, še zlasti pa revni družini. Zato sta starša previdna.

”Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep?“ vprašajo farizeji. ”Kako, da zdaj vidi?“

”Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep,“ potrdita starša, ”kako da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, ne veva.“ Sin jima je gotovo povedal vse, kar se je zgodilo, vendar sta onadva rajši previdna: ”Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.“

Tako farizeji moža ponovno pokličejo. Tokrat ga skušajo zastrašiti, češ da so proti Jezusu že zbrali bremenilni dokaz. ”Daj čast Bogu!“ zahtevajo. ”Mi vemo, da je ta človek grešnik.“

Prej slepi njihove obtožbe ne zanika, reče le: ”Če je grešnik, ne vem.“ Pove pa tudi: ”Vem samo to, da sem bil slep in da zdaj vidim.“

Farizeji bi zato radi v njegovem pričevanju našli kako luknjo, zato ga zopet vprašajo: ”Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?“

”Povedal sem vam že,“ zagodrnja mož, ”pa niste poslušali. Zakaj hočete slišati še enkrat?“ In jih še zajedljivo vpraša: ”Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?“

To pa farizeje spravi v bes. ”Ti si njegov učenec,“ ga dolžijo, ”mi smo pa Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, odkod je.“

Ponižni berač pa se čudi: ”To je pa res čudno, da ne veste, odkod je, ko pa je meni odprl oči.“ Kaj naj bi torej sklepali po tem? Berač izhaja iz splošno priznane predpostavke: ”Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši. Še nikoli se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči.“ Zaključek je torej očiten: ”Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.“

Farizeji na to premočrtno, jasno logiko nimajo kaj odgovoriti. Vendar se nočejo sprijazniti z resnico, zato moža nahrulijo: ”Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?“ Kar na hitro ga pahnejo ven, očitno ga torej izobčijo iz shodnice.

Ko Jezus izve, kaj so naredili, poišče tega človeka in mu reče: ”Veruješ v Sina človekovega?“

”Kdo je to, Gospod,“ ne razume nekdaj slepi berač, ”da bi veroval vanj?“

”Vidiš ga; ta, ki govori s teboj, ta je,“ mu odvrne Jezus.

Mož se pri priči pokloni Jezusu do tal in reče: ”Verujem, Gospod!“

Jezus nato pojasni: ”Za sodbo sem prišel na ta svet, da spregledajo tisti, ki ne vidijo, in oslepijo tisti, ki vidijo.“

Takrat pa ga nekaj farizejev, ki to poslušajo, vpraša: ”Smo morda tudi mi slepi?“ Če bi le priznali, da so duhovno slepi, bi se še lahko kako opravičili, da nasprotujejo Jezusu. To jim Jezus tudi pove: ”Če bi bili slepi, bi ne imeli greha.“ Oni pa trmasto vztrajajo pri tem, da niso slepi in da jim ni treba, da bi jim kdo odpiral oči. Zato pa Jezus izvede sklep: ”Ker pa pravite: ’Vidimo,‘ vaš greh ostane.“ Janez 9:19-41

▪ Zakaj je starše prej slepega berača strah, ko jih pokličejo pred farizeje, in kako previdno zato odgovorijo?

▪ Kako skušajo farizeji zastrašiti človeka, ki je bil prej slep?

▪ Kateri logičen sklep tega človeka razkači farizeje?

▪ Zakaj se farizeji z ničemer ne morejo opravičiti za svoje nasprotovanje Jezusu?