Jehovine priče Kirurško — etični izziv
Dodatek
Jehovine priče Kirurško — etični izziv
Ponatisnjeno z dovoljenjem American Medical Association iz The Journal of the American Medical Association (JAMA), 27. novembra 1981, zvezek 246, št. 21, str. 2471, 2472. Copyright 1981, American Medical Association.
Zdravniki se pri zdravljenju Jehovinih prič srečujemo s posebnim izzivom. Pripadniki te veroizpovedi imajo globoko versko prepričanje, ki jim brani sprejeti homologno ali avtologno polno kri, konzervirane RBC (rdeče krvničke), WBC (bele krvničke) ali krvne ploščice. Mnogi bodo dovolili uporabo aparatov srce-pljuča, aparatov za dializo in podobne opreme, (če predhodno niso bili napolnjeni s tujo krvjo), v kolikor izven telesni obtok krvi ne bo prekinjen. Medicinskemu osebju ni treba biti v skrbeh zaradi odgovornosti, saj bodo Jehovine priče podvzeli potrebne pravne korake, da bi nas osvobodili odgovornosti za njihovo zavestno odklanjanje krvi. Sprejemajo pa brezkrvne nadomestne tekočine. Ob uporabi teh in drugih zapletenih tehnik, zdravniki opravljajo večje operacije vseh vrst na odraslih in mladoletnih pacientih, ki so Jehovine priče. S tem se je razvil način ravnanja s takimi pacienti, ki je v skladu z načelom o zdravljenju ”celega človeka“. (JAMA, 1981; 246:2471 — 2472)
ZDRAVNIKI se srečujemo z izzivom, ki je glavno sporno zdravstveno vprašanje. V Združenih državah Amerike živi dobra polovica milijona Jehovinih prič, ki ne sprejemajo transfuzij krvi. Število Jehovinih prič in tistih, ki so z njimi povezani, raste. Prej so mnogi zdravniki in uslužbenci bolnišnic na odklanjanje transfuzije gledali kot na pravni problem. Zahtevali so sodno pooblastilo, da so lahko predpisali nekaj, kar je po njihovem mnenju bilo medicinsko priporočljivo, novejša medicinska literatura pa odkriva, da je prišlo do opazne spremembe stališča. To je morda posledica večjih kirurških izkušenj s pacienti, ki so imeli zelo nizko vrednost hemoglobina, odraža pa lahko tudi večjo zavest o pravnem načelu zavestne privolitve.
Danes se ogromno število elektivnih kirurških in poškodbenih primerov pri odraslih in mladoletnih Jehovinih pričah opravi brez transfuzij krvi. Pred kratkim so se predstavniki Jehovinih prič srečali s kirurškim in upravnim osebjem nekaterih največjih medicinskih centrov v državi. Ti sestanki so izboljšali razumevanje in pomagali razrešiti vprašanja glede uporabe krvi, transplantacij in izogibanja medicinsko-pravnih sporov.
STALIŠČE JEHOVINIH PRIČ DO ZDRAVLJENJA
Jehovine priče sprejemajo medicinsko in kirurško zdravljenje. Pravzaprav so številni med njimi zdravniki, celo kirurgi. Toda Priče so zelo verni ljudje, ki so prepričani, da jim transfuzijo krvi prepovedujejo naslednji biblijski odlomki: ”Mesa s krvjo njegovo, ki je duša njegova, ne jejte” (1. Mojzesova 9:3—4); ”Naj [živali] izpusti njeno kri in jo pokrije s prstjo“. (3. Mojzesova 17:13, 14); ”Naj se zdržujejo ognušanja z maliki in nečistosti in zadavljenega in krvi“. (Apostolska dela 15:19—21)1
Čeprav v te vrstice niso vključeni medicinski izrazi, Priče smatrajo, da izključujejo transfuzijio polne krvi, konzerviranih rdečih krvničk in plazme, pa tudi belih krvničk in krvnih ploščic. Toda versko razumevanje Pričam ne prepoveduje povsem uporabo sestavin kot so albumin, imunoglobulini in hemofilični preparati; vsaka Priča se mora sama odločiti, ali jih bo sprejela.2
Priče so prepričani, da je treba kri, ki je bila telesu odvzeta, zavreči, zato ne sprejmejo avtotransfuzije predhodno odvzete krvi. Ne strinjajo se niti s tehniko predoperativnega zbiranja ali hemodilucije, ki vključuje shranjevanje krvi. Toda mnoge Priče dovolijo uporabo dialize, umetnega srca in pljuč, ki nista napolnjena s tujo krvjo, pa tudi medoperativno shranjevanje, pri katerem izven-telesni krvni obtok ni prekinjen. Zdravnik bi se moral z vsakim posameznim pacientom posvetovati o tem, kaj mu dovoljuje njegova vest.2
Priče ne menijo, da Biblija neposredno govori o presajevanju organov, zato se mora vsak posameznik sam odločiti o presaditvi roženice, ledvic ali kakega drugega tkiva.
MOŽNE SO ZAHTEVNE OPERACIJE
Čeprav kirurgi pogosto niso hoteli operirati Prič zaradi njihovega stališča do uporabe krvnih produktov, ker so menili, da imajo s tem ’zvezane roke‘, pa so se sedaj mnogi zdravniki odločili, da bodo na takšno situacijo gledali le kot na še eno komplikacijo, ki pomeni izziv njihovi strokovnosti. Ker Priče ne nasprotujejo koloidnim ali kristaloidnim nadomestkom, pa tudi elekrokavstiki in hipotenzivni anesteziji3 ali hipotermiji, so te postopke z uspehom uporabili. Sedanja in prihodnja uporaba hetastarha4, velikih doz intravenoznih injekcij dextrana, obogatenega z železom 5,6 in ”sonični skalpel“7 je obetavna in religiozno ni sporna. Pa tudi, če se bo nedavno razvit flouriran krvni nadomestek (Eluosol-DA) izkazal za varnega in učinkovitega,8 njegova uporaba ne bo v nasprotju z verovanjem Prič.
1977. leta sta Ott in Cooley9 poročala o 542 operacijah srca in ožilja, ki so jih opravili na Pričah brez transfuzije krvi in sklepata, da je moč ta postopek opraviti ”s sprejemljivo nizkim tveganjem“. V odziv na našo prošnjo je Cooley pred kratkim opravil statistični pregled 1026 operacij, od tega jih je bilo 22% na mladoletnih, in zatrdil, ”da tveganje pri operacijah pacientov, ki so Jehovine priče, ni bilo znatno večje kot pri drugih“. Podobno Michael DeBakey sporoča, ”da v veliki večini primerov [ko gre za Priče] ni tveganje pri operacijah brez transfuzij krvi nič večje kot pri pacientih, pri katerih uporabljamo transfuzije krvi“, (osebni pogovor v marcu 1981. leta). V literaturi so prav tako opisane uspešne, zahtevne urološke10 in ortopedske operacije.11 Zdravnika G. Dean Mac Ewen, in J. Richard Bowen pišeta, da je bila posteriorna spinalna fuzija ”uspešno opravljena pri 20 mladoletnih [Pričah]“, (neobjavljeni podatki, avgust 1981). Dodajata tole: ”Kirurg mora sprejeti filozofijo spoštovanja pacientove pravice, da odkloni transfuzijo krvi in še vedno uporabiti tak kirurški postopek, ki je za pacienta varen.“
Herbsam12 poroča o uspešnih primerih, pri katerih je šlo tudi za nekaj mladih, ”s poškodbami s hudo izgubo krvi“. Priznava, da so ”Priče v nekako neugodnem položaju, kadar se pojavi potreba po nadomestni krvi. Kljub temu pa je povsem jasno, da imamo nadomestke za izgubljeno kri.“ Zatem ko je opazil, da mnogi kirurgi niso hoteli zdraviti Prič zaradi ”strahu pred pravnimi posledicami“, je prikazal, da zaskrbljenost ni upravičena.
PRAVNE SKRBI IN MLADOLETNE OSEBE
Priče so pripravljene podpisati obrazec Ameriškega medicinskega združenja, ki zdravnike in bolnišnice osvobaja odgovornosti,13 in večina Prič nosi s seboj datirano, s pričami podpisano kartico Opozorilo zdravnikom, ki je bila pripravljena po posvetu z medicinskimi in pravnimi strokovnjaki. Ta dokumenta sta obvezujoča za pacienta, poleg tega pa ščitita zdravnike, saj je sodnik Warren Burger mnenja, da bi kakršnakoli zloraba ”ne bila možna“, kadar je takšna izjava podpisana. Prav tako Paris14 v svojem komentarju analize ”prisilnega zdravljenja in verske svobode“, piše: ”Komentator, ki je raziskal to literaturo poroča: ’Nobene avtoritete nisem mogel najti, ki bi trdila, da ... bi si zdravnik lahko nakopal odgovornost za ... zločin, ker upornega pacienta ni prisilil k transfuziji.‘ Zdi se, da je tveganje bolj plod mnogega pravnega umovanja kot pa realne množnosti.“
Zdravljenje mladoletnih predstavlja največjo skrb in ima pogosto za posledico pravni ukrep zoper starše na osnovi predpisov, ki govore o kaznivosti zanemarjanja otrok. Toda mnogi zdravniki in odvetniki, ki so seznanjeni s primeri Prič in ki so prepričani, da starši, ki so Jehovine priče, svojim otrokom priskrbijo dobro medicinsko pomoč, dvomijo v pravilnost takšnih ukrepov. Priče spodbujajo k upoštevanju družinskega verskega prepričanja in se ne želijo izmikati starševskim odgovornostim ter jih prepustiti sodniku ali tretji stranki. Dr. A. D. Kelly, bivši tajnik Kanadskega medicinskega združenja, je pisal,15 da imajo ”starši mladoletnih in najbližji sorodniki pravico, razlagati voljo pacienta. ... Nič kaj ne
občudujem ravnanja dvomljivega sodišča, ki je bilo sklicano ob dveh zjutraj, da bi odvzelo otroka staršem.“Splošno priznano ”dejstvo je, da starši odločajo o svojih otrocih, ko gre za možna tveganja in koristi operacije, obsevanja ali kemoterapije. Vsled moralnih razlogov, ki presegajo izziv tveganja transfuzij,16 starši, ki so Jehovine priče, prosijo za zdravljenje, ki jim ga njihova vera ne brani. To se sklada z medicinskim načelom o zdravljenju ”celega človeka“ in pri katerem se ne sme spregledati trajne psihične škode nasilnega postopka, ki nasprotuje osnovnemu družinskemu verovanju. Pogosto so sedaj večji centri v državi, ki imajo izkušnje s Pričami, pripravljeni sprejeti paciente, ki so bili premeščeni iz ustanov, ki niso bile pripravljene zdraviti Prič. Pri tem je mnogokrat šlo celo za pediatrične primere.
IZZIV ZA ZDRAVNIKA
Razumljivo je, da je lahko zdravnik, ki je predan ohranjanju življenja in zdravja z vsemi razpoložljivimi tehnikami, zaradi zdravljenja Jehovinih prič v zadregi. Haravey17 v uvodu navaja serijo člankov o zahtevnih operacijah na Pričah, nato pa priznava: ”Ugotavljam, da so mi ta verovanja v nadlego, ker se lahko mešajo v moje delo.“ Toda nato je še dodal: ”Morda prehitro pozabimo, da je operacija postopek, ki je odvisen od osebne tehnike posameznikov. Tehniko pa je mogoče izboljšati.“
Profesor Bolooki19 je prebral vznemirljivo poročilo o eni izmed najbolj zaposlenih travmatoloških bolnišnic v Dade Countyu na Floridi, ”ki je odkrito odklanjala zdravljenje“ Prič. Poudaril je, da je ”večina operativnih posegov pri tej skupini povezana z manj tveganja kot sicer“. Dodal je: ”Čeprav lahko kirurgi mislijo, da jim je odvzet instrument sodobne medicine, ... pa sem prepričan, da se bodo med operacijami na teh pacientih veliko naučili.“
Namesto da bi na paciente, ki so Jehovine priče, gledali kot na problematične, vedno več zdravnikov sprejema takšne primere kot medicinski izziv. Ob premagovanju tega izziva so za to skupino pacientov razvili splošno sprejet postopek, ki so ga sprejeli številni medicinski centri po vsej državi. Ob tem pa ti zdravniki tako skrbijo za pacienta, da je to v njegovo splošno dobro. Kot so opazili Gardner in drugi:19 ”Kdo bo imel korist, če bo ozdravljena pacientova telesna bolezen, svoje duhovno življenje z Bogom pa kompromitira, kar naredi njegovo življenje nesmiselno, to pa je morda hujše kot sama smrt.“
Jehovine priče priznavajo, da njihovo trdno vztrajanje pri prepričanju prispeva k medicinskemu tveganju in lahko zaplete njihovo zdravljenje. Zaradi tega so na splošno nenavadno hvaležni za zdravljenje, ki so ga bili deležni. Poleg tega, da kažejo temeljne elemente globoke vere in močno željo po življenju, radi sodelujejo z zdravniki in medicinskim osebjem. Tako sta oba, pacient in zdravnik združena v premagovanju tega edinstvenega izziva.
POPIS VIROV
1 Jehova’s Witnesses and Question of Bluood. Brooklyn, NY, Watchtower Bible and Tract Society, 1977, str. 1—64.
2 The Watchtower 1978;99 (15. junija):29-31.
3 Hypotensive anesthesia facilitates hip surgery, MEDICAL NEWS. JAMA 1978;239:181.
4 Hetastarch (Hespan)—a new plasma expander. Med Lett Drugs Ther 1981;23:16.
5 Hamstra RD, Block MH, Schocket AL:Intravenous iron dextran in clinical medicine. JAMA 1980;243:1726-1731.
6 Lapin R: Major surgery in Jehovah’s Witnesses. Contemp Orthop 1980;2:647-654.
7 Fuerst ML: ‘Sonic scalpel’ spares vessels. Med Trib 1981;22:1,30.
8 Gonzáles ER: The saga of ‘artificial blood’: Fluosol a special boon to Jehovah’s Witnesses. JAMA 1980;243:719-724.
9 Ott DA, Cooley DA: Cardiovascular surgery in Jehovah’s Witnesses. JAMA 1977;238:1256-1258.
10 Roen PR, Velcek F: Extensive urologic surgery without blood transfusion. NY State J Med 1972;72:2524-2527.
11 Nelson CL, Martin K, Lawson N, et al: Total hip replacement without transfusion. Contemp Orthop 1980;2:655-658.
12 Herbsman H: Treating the Jehovah’s Witness. Emerg Med 1980;12:73-76.
13 Medicolegal Forms With Legal Analysis. Chicago, American Medical Association, 1976, str. 83.
14 Paris JJ: Compulsory medical treatment and religious freedom: Whose law shall prevail? Univ San Francisco Law Rev 1975;10:1-35.
15 Kelly AD: Aequanimitas Can Med Assoc J 1967;96:432.
16 Kolins J: Fatalities from blood transfusion. JAMA 1981;245:1120.
17 Harvey JP: A question of craftsmanship. Contemp Orthop 1980;2:629.
18 Bolooki H: Treatment of Jehovah’s Witnesses: Example of good care. Miami Med 1981;51:25-26.
19 Gardner B, Bivona J, Alfonso A, et al: Major surgery in Jehovah’s Witnesses. NY State J Med 1976;76:765-766.