»Kdor drugim ne odpusti, poruši most, ki ga mora sam prečkati.« V teh besedah britanskega zgodovinarja Edwarda Herberta iz 17. stoletja se skriva eden od razlogov, zakaj bi morali drugim odpuščati: Prej ali slej bomo morali sami koga prositi za odpuščanje. (Matej 7:12) Vendar obstaja še mnogo pomembnejši razlog za odpuščanje. Poglejmo si, kaj je o tem dejal apostol Pavel in je zapisano v Kološanom 3:13. (Beri.)

Ker smo vsi nepopolni, včasih koga vznemirimo ali užalimo, drugi pa nas. (Rimljanom 3:23) Kako bi lahko s soljudmi ostali v miru? Bog je navdihnil Pavla, da je napisal, naj bomo strpni in pripravljeni odpuščati. Ta nasvet je danes tako aktualen, kakor je bil pred skoraj dva tisoč leti, ko je bil napisan. Poglejmo si sedaj te Pavlove besede nekoliko pobliže.

»Prenašajte se med seboj.« Grška beseda, prevedena s »prenašati se«, vsebuje misel o strpnosti oziroma potrpežljivosti. V nekem priročniku piše, da kristjani kažejo to lastnost tako, da so »potrpežljivi s tistimi, ki jih s svojimi napakami in neprijetnimi lastnostmi vznemirjajo«. Besede »med seboj« pa kažejo na to, da mora biti takšna strpnost obojestranska. To pomeni, da ne dovolimo, da bi stvari, ki nam pri drugih niso všeč, skalile medsebojne odnose, saj se zavedamo, da imamo tudi mi lastnosti, ki lahko druge vznemirijo. Toda kaj storiti, če drugi grešijo proti nam?

»Velikodušno [si] odpuščajte.« Grška beseda, ki se prevaja z »velikodušno si odpuščati«, po mnenju nekega učenjaka »ni običajna beseda za odpustiti oziroma oprostiti [. . .], temveč beseda s širšim pomenom, ki poudarja plemenitost odpuščanja«. Glede na neki drug vir lahko ta beseda pomeni »storiti kaj prijetnega, ljubečega, koristnega«. Z drugimi ravnamo plemenito takrat, ko jim rade volje odpustimo, četudi imamo »razlog za pritožbo«. Toda zakaj bi morali z drugimi tako ljubeče ravnati? En razlog je ta, da bo tisti, ki nas je užalil, morda kmalu moral nam storiti uslugo – nam odpustiti naše ravnanje.

»Kakor je Jehova velikodušno odpustil vam, tako delajte tudi vi.« Glavni razlog, zakaj bi morali velikodušno odpuščati drugim, je ta, da Bog Jehova velikodušno odpušča nam. (Miha 7:18) Pomislite za trenutek na to, kako ljubeče Jehova ravna s skesanimi grešniki. V nasprotju z nami Jehova nikoli ne greši. Vendar vseeno rade volje povsem odpusti skesanim grešnikom, pa čeprav ve, da on nikoli ne bo potreboval njihove usluge – tega, da bi mu odpustili. Zares, skesanim grešnikom nihče ne odpušča tako velikodušno kakor Jehova!

Ker je Jehova usmiljen, nas vleče k njemu in ga želimo posnemati. (Efežanom 4:32–5:1) Dobro bi bilo, da se vprašamo: »Ali ni glede na to, da Jehova tako milostno odpušča meni, prav, da tudi jaz odpustim nepopolnemu človeku, ki se iskreno kesa za to, da je grešil proti meni?« (Luka 17:3, 4)